Ta bo dvojna. In to zato, ker sem v zaostanku s prvo. Če bi moral najprej napisati prvo bi bil v zaostanku z drugo. In potem bi bil kmalu v zaostanku s tretjo. Skratka ves čas bi bil v zaostanku. In to potem ni nikoli konca. In ves čas moram držati zase. Tega pa ne morem, ker sem precej pozabljive sorte. In potem bi pol pozabil. In to mi spet ne bi bilo všeč.
Skratka prvič. No letos ni prvič. Letos je bilo prvič v Banovcih. In v Banovcih je bilo res super. Drugič je bilo v Ledinah.
Ledine so naslednje na visoki kraški planoti nad Spodnjo Idijo v občini Idirija. Da tja te vodi dokaj urejena cesta in potrebuješ le dobrih 15 minut iz Trebije. Trebija je naselje v Občini Gorenja vas – Poljane. Trebija je eno od dveh lokacij srečanja Polanskih popotnikov s Camp-letkami. Spodnja slika sicer ne prikazuje Trebije. Prikazuje pa našo klasično kompozicijo. In seveda najprej postanek.
Seveda pa se moramo predstaviti tudi Polanska banda Camp-letkarjev. V Polanski družini Camp-letkarjev je kar nekaj Cam-letk. Odvisno pa je, kje dejansko začenjamo in končujemo Polansko dolino. Če gremo čisto po pravilih je v Polanski dolini dejansko pet družin s Camp-letkami (po mojem vedenju na dan 28.6.2021). Čistokrvnih članov popotnikov pa, ki stalno pohajajo in o katerih se piše in bere pa smo tri družine. In ti smo seveda označeni.
Torej Ledine. V Ledinah do nedavnega še ni bilo pravega počitniškega kampa. In tudi danes ga boste zaman iskali. Bil je do sedaj le 1x in srčno upam, da bo še kdaj. Tam so nas sprejeli izredno srčni domačini. Hkrati naj povem, da so se v kampu potrudili, da je bilo sveže pokošeno. Voda je bila topla in hladna. WC in tuš kabina sta onemogočala kakršnekoli podtušne vragolije, ker sta bila enostavno premajhna. Oziroma smo bili mi nekoliko bolj obdarjeni, da bi lahko to počeli v omenjenem prostoru. Če pa bi bil atlet in ne zgolj v smislu športnika ampak pravi atlet, razgiban in treniral atletiko je pa popolnoma druga zgodba.
Ledine so del kraškega ozemlja. To pomeni, da ravnine tam ne poznajo. In seveda se tukaj takoj zaplete. Naše košutke so si zamislile, da bi imeli postavljene naše šotorke v polkrogu in da imamo skupen pogled na karkoli že kaj. Tak amfiteater so si zamislile naše veveričke. In itak sem takratko potegnil jaz. Jaz grem direkt v hrib. Mislim, da bi lažje postavil prikolico na Triglavu kot pa v bregu, kjer ni niti enega pravilnega terena, padca. ta padec je bil pravzaprav ene trojni padec iz različnih smeri. In kdo bo zdaj postavil v waservago. Ma ga ni junaka. In itak sem se moral odkazati pred mojo siničko kako jaz to suvereno postavim. Itak, da sva se skregala. Skregala sva se tako potiho, da drugi niso slišali. Sosed je itak videl s svojo pronicljivostjo, da nekaj ni ok. In itak se je mogu pokazat pred mojo siničko, da on obvlada. V roke je vzel svojo mašino. Tisto, ki jo obvlada samo on. In hip hop, prikolica je stala v waservagi.
In mašinca? Gre za baterijsko vrtalko. Pa ne kar eno. Mora biti močna, sposobna, gibljiva, tako da dejansko ne zadimi, ko pride do resnega dela. Tako mašinco, ki dejansko dvigne. In tako sem dobil tudi sam v drugi epizodi. Dela vrhunsko!
Da pa ne bo ostalo samo pri baterijski, Obvezno je ob tem, da postane uporabna dokupiti POVEZOVALNO DRŽALO za gedore 1/4 – 1/2. In seveda gedoro številka 17. Brez tega lahko svojo Camp-letko ali drugo tovrsto vozilo le nemočno občudujete. Na koncu seveda preostane klasična ročna dvigalka.
O preživetem času v Ledinah lahko govorim le o superlativih. Izjemna družba, izjemen čas. Le to dokazuje, da lokacija ne odigra najpomembnejše vloge pač pa družba sama. In seveda koliko kompliciramo.
Druga zadeva, ki sem se je naučil je uporaba tesarskega kladiva. Tesarsko kladivo je izredno pomemben pripomoček v Camp-let. Le tega nimamo v CL z namenom, da bomo popravljali streho prikolice ampak zato, da bomo lažje in z vzvodom odstranjevali kline. V primeru potrebe po izkopavanju kakšne manjše luknje, le to z omenjenim kladivom lahko naredimo brez večjega napora.
Bela krajina – Kamp Lovšin
Preteklo leto smo pričakali slovenski državni praznik – Dan državnosti v kampu Podzemelj na Kolpi. Tokrat smo rekli, da gremo drugam. Namreč želimo si nekoliko bolj spoznati kampe ob Kolpi. Prvi klic je sledil v Kanu Kamp Radenci. Glede na to, da sva tokrat želeli iti dve šotorki, smo rekli, da potrebujemo rezervacijo. V kampu so nam prijazno sporočili, da tam ne delajo rezervacij. Še dobro. Takoj naslednji klic je sledil v kamp Lovšin. Klicali smo na podlagi priporočil.
Pridemo v kamp Lovšin. Prijazen lastnik nam pokaže naši parceli. Odlično!!! Za vsakega gosta se potrudi, da ima vsaj malo sence. Z vsakim se prijazno pogovori. Ta veliki odgovorni ribici določita prostor, ki jo moška soglasno potrdiva. Postavljamo. Tokrat se nam nikamor ne mudi. Mi imamo dodatno delovno silo. Naša ta velka veselo pomaga postavljati. Ta mala pa skrbi za našega tamalega fanta.
Tokrat brez krega. Začudeno. Presenečen sem bil. Nemo sem opazoval svojo čebelico. Pridno je delala. Kot bi imela slabo vest. Mogoče je pa kaj zamočila… Še čakam informacijo Mislim, da me je sicer hitro nekaj nap… ampak to je bil le preblisk, ker je mislila, da sem bil za trenutek brez dela. Jaz pa itak nisem nikoli brez dela. Ne upam. Delati moram točno toliko časa kot ona, samo da je ljubi mir v zakonu. Sicer bi mi trda predla. Moja srnica je lahko tudi precej nagle jeze.
Jaz tudi nikoli ne predlagam pavze. Ne upam, Lahko jih slišim od moje pikapolonice. Če pa to predlaga kdo drug, pa ni vljudno, da se zavrne povabilo na pivo. In tako vedno nekdo drug povabi na pijačo. Čeprav ugotavljam, da moški del populacije to dela precej tiho. In seveda prefinjeno. Da je krivda razdeljena.
Kamp odličen. Tak majhen, simpatičen. Kamp, ki mu rečeš, da ima dušo. In zelo pomembno. Vsaka parcela meri okvirno 70 m2. To pomeni, da so parcele ravno dovolj velike. V Belvederju nismo mogli niti razpreti tende. Poleg tega so nam namenili prostor na prostoru, ki je mišljen za avtodome.
Toaletni prostori so novi. V kampu sem opazil le dva minusa, prvi je manjko tople vode za pomivanje posode. Tople vode za osebno higieno je dovolj. Trava jim je ušla malce izven kontrole. Niso je pravočasno pokosili. Posledično je bilo zjutraj dokaj neugodno hoditi po mokri travi, ker bila polna rose.
Vse ostalo izjemno. Najbolj smo bili veseli recepcije, ki se je dejansko nahajala v šanku.
Ne moreš verjet kako prijetno kar naenkrat postane CHECKING IN. Naročiš pivo, spiješ požirek. Oddaš osebno. Popiješ pivo. Vzameš osebno. Lastnika kampa (predvidevam, da je to relativno mlad par) sta zelo prijazna, Gost ima občutek, da je tam nekdo zanj. Na voljo sta za nasvete, pomoč ali klepet. Skratka počutiš se dobrodošlega.
V tem času je bilo ravno Jurjevanje v Črnomlju. Jurjevanje v Beli krajini je najstarejši folklorni festival v Sloveniji. Zanimivo je bilo.
Tokrat smo kampiranje izkoristili tudi za učenje kuhanja žgancev. Tečaj je bil vsekakor uspešen. Komaj čakam, da pridobljeno znanje preizkusim doma.
Zadnji dan – učenje čiščenja prikolice. Dejansko prvak Camp – let prikolic si je zadal, da me nauči kako se čisti steha. Žal mi je, da tečaja nisem ovekovečil. Čistili smo vse. Tudi fuge, ki jih prikolica nima. Pomembno je bilo, da doma vzameš majhno majico puloverček pet let starega otroka, jo natakneš na metlo, ustrezno navlažiš, natakneš na metlo in čistiš. Čistiš počasi in z užitkom. Pri tem ne smeš spustiti nobene fuge. Mislim, da je imel v mislih zadrgo.
Njegova prikolica je zasijala v vsej svoji lepoti.
Skoraj bi pozabil. V kampu ni nobene trgovine. Najbližja je 2 km stran v Metliki. Vsako jutro pa v kamp pripelje svež kruh, pogačo in pecivo super pekarica Mojca. Ta iam energije za pet. Prava Belokranjka. Belokranjska pogača sicer ni bila topla. Bila pa je okusna. In prijazno jo je naredila s sirom, špehom in kumino. Zmazali smo jo v trenutku.
Galerija Ledine:
Galerija Lovšin
Hotel "Na kljuki" 
Oddajte komentar