Končno smo uspeli odriniti. Zadnje kampiranje je bilo enkrat v mesecu avgustu 2019. Septembra 2019 žal ni šlo. September 2019 je bil zelo delaven mesec. Vsaj prva polovica septembra. Konec septembra in oktober je bilo slabo vreme. Tako, da smo lansko sezono zaključili na otoku Krk, v kampu Krk v mobilni hišici.
Letos dobro poznamo aktivnosti v mesecu aprilu in za čas prvega maja. Nič. Prazen nič. Bili smo »prikovani« doma in delali načrte.
Nam se je zrušilo pravzaprav vse in nič. Tako smo se tik pred korono odločili, da se nam pridruži še en družinski član. K nam je prišel kuža. In to nenavaden kuža Coton de Tulear ali po domače Roky.
Našega kužka si je sprva želela najmlajša. Da je dokazala skrb za njega je 69 dni vsakodnevno:
- tri krat dnevno hodila na sprehod z namišljenim psom; prvi sprehod je bil malo pred 6 uro zjutraj,
- 1x dnevno je sesala stanovanje, ker kužkom pač odpadajo dlake,
- čistila vsakodnevno posodico za hrano in vodo.
Poleg tega je pripravila kar nekaj ppt prezentacij, v katerih je analizirala kar nekaj pasem psov. In tako smo prišli do (za nas) prave pasme in našega Rokya.
Prejšnji vikend sva z ženko pripravila našo Camp-let prikolo in v petek smo končno odrinili. Tokrat nismo šli sami. Šli smo s prijatelji – somišljeniki v tovrstnem kampiranju.
Itak se vedno vse začne že večer prej. Najprej služba, potem trening najmlajšega otroka, sledi sestanek z mizarjem. Po tem pa še en hiter večerni sestanek. Itak, da sem ga pihnil. Vse je bilo ok do hitrega večernega sestanka, ki je vseboval eno zelo hitro pivo. Še prišel nisem do dogovorjene lokacije, že sem dobival SMSje tavelke hčerke: »Pridi hitro domov«. Itak, da je hčerka svoje mame. Sledil je: »Pridi, pakirat je treba.«. Niso minile niti tri minute: »Lahko bi prišel domov, ker imamo res veliko za spakirat«. Seveda, za en vikend res rabimo ogromno za spakirat. J
Destinacija: Belveder
Slovenija je lepa. Slovenijo lahko dolgo raziskujemo.
Recepcija v času, ko bi se morali (po mojem mnenju) še posebej truditi za goste – dela samo do 17.00. In če te ni do 17.00 ure – ne moreš v kamp. Čisto preventivno sem klical dopoldan, če lahko rezerviram dve parceli za vikend. Prihod: petek, odhod: nedelja. Gospa na recepciji (po telefonu): NE skrbite. Smo šele odprli. Sam pa: Gospa, verjetno bo ta vikend polno ljudi prišlo. In skeptičen zaključnim pogovor. V kampu Belveder še nisem bil. Sem si mislil, da gre za res ogromen kamp. Skoraj sem ga že primerjal s hrvaško Lanterno ali kaj podobnega. Se pravi dovolj prostora, glede na suveren odgovor.
Pridemo v Belveder. Komaj najdemo recepcijo – je v hotelu Cliff. Sami si predstavljamo, da je v tako ogromnem kampu zagotovo nek kiosk, prikolica, po vzoru hrvaških kampov… No ni. V skrbi letimo, da bomo le ujeli uro 17.00. Prišli smo šele ob 16:10. Iz recepcije nas pošljejo po ogledu v kamp. Kamp je razdeljen v štiri dele. Prvi del, če gledamo iz leve strani proti Piranu je namenjen prikolicam in pavšalistom. Sledi del, ki je namenjen šotorom, na desni sledi del za kamperje in potem del, ki je rezerviran zgolj za pavšaliste. Itak najdemo super prostor. Direktno pod borovci. Blizu prostora za pranje posode, blizu Wcja. Že v glavi iščemo pravo razporeditev. Na recepciji nam zaupajo, da je to prostor namenjen pavšalistom.
Najdemo prostor pri avtodomih. S prijatelji se odločimo, da opravimo postavitev, ki nam bo omogočala druženje in vseeno nekoliko omogočila nekaj malega intime.
Sosed si namesti stol in prične opazovati kako se bomo mi s čudnimi šotorskimi prikolicami postavili na prostoru za avtodome. Piva pri sosedu nisem videl. Tudi kokice sem pogrešal. On zagotovo ni bil pripravljen.
Ženi prevzameta pobudo. Itak, da modrujemo kajti želimo si idealne postavitve. Moja žena si želi resnično super postavitve. Prikolico premikava levo, desno. S camp-let že skoraj zaplešemo tango. Toliko jo premikamo s tavelko hčerko. K sreči je tamala bila zadolžena za psa.
Ugotovil sem, da potrebujem nov pripomoček. Namreč potrebujem vrv, ki bo označevala dolžino prikolice z vsemi pritiklinami. Po njenem bi morala polovico tende stati pravzaprav na strehi prikolice, ki je bila pod nami. Eh, prostorska predstava… J
Žena je prijatelju naročila novo polico. Resnično se sprašujem kam bomo dali to polico – mislim pospravili. Sicer se je veselim, ker nam bo pomagala vzpostaviti nekaj dodatnega redu, pa vseeno.
Ne morem mimo sobotne večerje. Školjke, ribe, škampi, vse pred prikolico izpod kuharskih rok prijatelja. Noro, komaj čakam ponovitev.
O kampu nimam kaj dosti napisati. Kamp ne ponuja kaj dosti. Pravzaprav razen dokaj urejenih WC prostorov in prostorov za pomivanje, kamp ne ponuja nič. Bazen ni bil odprt. Videl nisem niti enega bližnjega lokala. Moram reči, da tukaj se prav vidi razlika s hrvaškimi kampi. Bomo še prišli? Ja, mogoče. Ampak predvsem zaradi cene in bližine. Do plaže kampa niti nismo prišli. NE vem zakaj.
Smo raje kolesarili. Naš Roky je prvič videl morje. Prvič je kolesaril.
Mislim, da smo vsi skupaj zelo uživali.
Komaj čakam naslednji izlet. Bojda že čez 14 dni 🙂
Hotel "Na kljuki" 
Oddajte komentar