Mudilo se je v petek in mudilo se je v nedeljo. V petek se nama je mudilo na tradicionalni Camp-let vikend. Itak, da smo bili zmenjeni s Polanci. Brez Polancev ne gre. Da pa bi šel na tradicionalni Camp-let vikend brez njih, bi bil pa že greh. Združba Camp-let Polancev je zanimiva združba. Imamo celo pravilnik. In ta združba je tudi vedno točna. Zamuja se ne.
Cel teden smo se pripravljali na CL vikend. To je bil tudi letošnji prvi vikend z našim Hotelom Na kljuki. Letos je naša Camp letka doživela še dodatno novost. Namreč olepšali smo jo z novo nalepko. Tokrat smo ji dali kar ji manjka skoraj že od prvega dne. Ampak ideja je morala dozoreti.
Nalepke nisem upal nalepiti sam. Vse je bilo pripravljeno in nalepljeno pod taktirko moje preljube muze – moje žene. Če bi namreč lepil sam, potem bi bil lahko hitro problem. Namreč kaj hitro bi se zgodilo, da moji ženi kaj ne bi bilo všeč. Tukaj pa bi si krivdo vsaj delila. No itak vem, da bi bil na koncu kriv za vse sam. Pač tako je in tako sem se navadil. In seveda tako govori tudi Kamenkov učbenik, da ima žena vedno prav.
Štartamo. Peljemo se proti točki srečanja. Časa še dovolj. Ponosen sem nase, da sem uspel dovolj kvalitetno preganjati in spremljati čas, ki mimogrede ni vrlina ženskega spola, da bomo pravočasno na cilju. Polanci bodo zagotovo kako minuto prej tam. Torej bi bilo prav, da bi bil jaz tudi.
Kar naenkrat mi je postalo slabo. Cepljen sem bil pred več kot tremi tedni, tako da to ni bil problem. Oblival me je pot… Razmišljal sem če naj povem ali ne. V mojih možganih sem hitro izračunal, da je smiselno in pametno povedati čim prej. Denarnice nimam!!! V avtu je nastala smrtonosna tišina. Čez tišino bi lahko rezal z nožem. Tudi sapice diha nisi slišal. Potem pa… Obrni. Ta obrni je bil miren. Prijazen. Ni bil povišan ton. In ni bil ton, ki bi mu sledil »Izklop zvoka, ostane samo še slika.« Odleglo mi je. Nekaj sem naredil prav. Obrnem. Malo sem pospešil. Brez besede sva se peljala. Čakal sem njene prve besede. Bilo je skoraj tako kot takrat, ko je notarka spraševala kater priimek bo prevzela po poroki. Še danes se spomnim kako sem globoko vdihnil in čakal. Odgovora kar ni bilo. Skoraj nisem mogel več dihati. Ona pa … čaka. Oba z notarko sva čakala njen odgovor. Takrat me ljubeče pogleda in reče: Šikovec. Huh. Se mi zdi, da se je slišalo, da je skala padla iz neba. Postal sem lažji.
Zopet se peljeva. Pobereva otroke in hitro na kraj srečanja. Zopet veselje ob srečanju. Kot bi se srečali prvič. Pa se nismo. Šibamo v Banovce.
Na cesti klasične walkie talkie scene. Tokrat obogateni za dodatne antene. Slišalo se je daleč. Mi smo nekoliko zaostali v prometu in smo bili še v Škofji Loki, oni pa že v Medvodah. In slišalo se je.
Končno Banovci. Na Banovce ima naša familja super spomine. Tam smo prvič postavljali naš Hotel Na kljuki.
Organizacija je bila izjemna. Vinar v domeni našega polanskega šefa je že na parkirišče pripeljal vino. Dobro vino. Vino pa katerem ne boli glava.
Takoj se postavimo na lokacijo, na parcelo. Tam že naš filmar pripravi filmček. Če bi se dalo iz filma razbrati vse pogovore. Res sem garal. Teklo mi je dol s čela. Tudi hladne pijače si nisem privoščil, da bi ja dajal vtis garača. Ko je enkrat zgledalo, da postopam, sem jih že slišal. Takoj me je. Moja muza, moja čudovita žena. Moja najljubša princesa, moja kraljica. Takoj mi je povedala nekaj krepkih. Ampak sem že navajen. Tako je. Se mi zdi, da sem postal že imun.
Končno pavza. Naš šef Polancev se me je usmilil. Sicer ne vem kaj je tako dolgo rabil, ker je bila vas že skoraj postavljena. Ko predsednik polanske družbe sporoči, da je pavza, pomeni, da je pavza. In da ubogamo vsi. Celo moja pridna miška. Čas je bil za pivo.
Začuda me ni vlekla nazaj na delo. Morda se je pa že malo unesla.
Večer smo preživeli v krasni družbi enako mislečih. Cca 30 Camp let in Comanche prikolic je bilo postavljeno v naši Camp let vasi. Nekateri smo se videli po dveh letih.
Moram priznat, da mi je bilo toplo in nekoliko nerodno, ker je kar nekaj bralcev tega bloga pristopilo k meni. Super se je bilo pogovarjat z njimi. Tokrat mi je bilo malo nerodno. Drugič se bom pripravil in jih pozval po njihovih dogodivščinah. Prepričan sem, da jih je bilo že mnogo.
Tudi tokrat sem opazoval moč ženske populacije. Pri kar nekaj šotorih so vihtele nevidno čarobno palico. In moški ubogajo. Ne razumem od kod ta moč.
Sobota je bila izjemna. Dobro vreme in izjemna družba.
S sopolancem sva imela v soboto tudi težko tekmo. To pravzaprav ni bila tekma. Bilo je že skoraj vojna. S socampletkarji smo tekmovali v kuhanju bograča. Trudila sva se. Dodala sva skrivne sestavine v recept. Sestavine ne smeva izdat, ker grejo z nama v grob. Če jih izdava potem prekršiva pravilo skrivnih sestavin. Tudi kuhala sva po skrivnem kuharskem receptu. Zraven je ves čas hodil opazovalec in naju motil pri kuhi. Stalno je hotel popravljati našo jed, kot da bi želel, da izgubiva. Nisva se dala.
Kljub razglasitvi, da so zmagali prav vsi tekmovalci se nisva dala. Zmagala sva! Bila sva zagotovo najbolj glasna. No jaz sem bil zagotovo najbolj glasen. Leta učenja glasnega govorjenja so se obrestovala. Zagotovo sva zmagala… v gobcanju. 🙂
Sobota je bila izjemna v vseh pogledih. Odlična družba, odlično vreme, odlična muska. Kaj več si težko zaželiš. Utrujenost zaradi aktivnosti v celem dnevu je naredila svoje. Verjetno me je najbolj zdelala nošnja Pony kolesa za Tanjo. Namreč kot pravi moški sem ob Borisu (on je sebično nosil samo svoje kolo) s kolesom premagoval pravo amazonsko džunglo. Vsaj tako je razložil vodnik, da je reka Mura dejansko podobna Amazonki. Obe imata neke iste lastnosti. Premagoval sem ovire, nosil kolo po komaj 10 cm debeli brvi. Spodaj so bili krokodili, ki so hlastali po tem, da bi padel. Ampak jaz se nisem dal. Kolo sem prinesel do cilja. In na koncu. Jah čisto tako kot ob predaji, tudi tokrat… brez piva. Eh, sem že navajen.
Vodnik, v času aktivnega življenja ravnatelj na lokalni osnovni šoli, nam je super predstavil Muro in njeno okolico. Res super predavanje. Prehitro je minilo.
Nedelja zjutraj. Spet se mudi. Pospravljali smo kot za stavo. Tokrat sva bila brez otrok. Manjkala sta nama najina garača. Ampak uspela sva. Tokrat se je moja lepotica ra… Danes zavese ostanejo! Ne bodo me več zajebaval. IN ko naslednjič kampiramo bodo videli, da sva jih pustila gor. Da jih en bi slučajno dal dol. Itak, da sem ubogal. Kdo pa bi si upal ugovarjati tej moji muzi. Valda bova Polancem pokazala, da sva pogumna, da bova obdržala zavese gor. Pri pospravljanju sem opazoval tudi ostale. Hi, hi. Tudi drugje se je kaj zapletlo. Seveda, če se pa mudi. Zanimivi so bili pogovori. Mi je kar odleglo. Ker se tudi midva z mojo srnico kdaj sporečeva. Ampak kmalu je vse v najlepšem redu.
Ko smo zaprli prikolico se je dobesedno ulilo. Lilo je kot iz škafa. Pravi čas smo zaprli.
Komaj čakam drugo leto. Mogoče pa Tanjo prepričam, da prej… 🙂
Še o Banovcih. Banovci so nam všeč. Zaposleni so nam sporočili, da slavijo pravzaprav drugo leto odkar so pod novih lastništvom. Ekipa Banovcev se je res potrudila. Tudi zaradi njih smo preživeli fantastičen vikend. Vsekakor pa bi jim priporočal malo gradbene osvežitve toaletnih prostorov in prostorov za pomivanje posode. Kakšen WC in tuš kabina več ne bi škodila.
Hotel "Na kljuki" 
Oddajte komentar