Hvala Dejan in Mitja
Tretjič v vsej naši zgodovini kampiranja nam je uspelo, da smo šli pravočasno od doma. Sicer je čisto malo manjkalo, da bi se obrnili že v začetku, ker je gospa skoraj doma pozabila telefon. Rešili smo hitro in učinkovito. Ta velka jo je poklicala. In na moje veliko olajšanje se je slišala melodija telefona. Sem se pa spraševal kaj če bi bil telefon potiho. Una varianta, ki je pri ženskah tako pogosta. Namreč telefon mora biti potiho. Da ja nima telefon tiste svoje prvotne funkcije – zvonjenja in pogovarjanja po telefonu.
Jaz recimo se javim vsaj tako, da vljudno zavrnem klic in pošljem sporočilo: »Ne morem govoriti. Klic vrnem ob prvi priliki«. Običajno je to res hitro, se pa zgodi, da nekaj dni ne morem vrniti klica. Enostavno pozabim. Pri moji ljubljeni ženi pa je to precej drugače. Ona se ne javi ure in ure. Ko jo pokličem vsaj 30krat in obupam in vrne klic čez kako uro, nedolžno reče: »Si me klical?«. Itak je že vsega konec za kar sem jo tisti moment krvavo potreboval.
Z dvema družinama iz Poljanske doline, s prijatelji, s somišljeniki v Camp-let, z dvema gurujema v postavljanju in razumevanju počitnic s Camp-let, smo odšli skupaj na podaljšan vikend v kamp Podzemelj. Jutranji dež ni bil ravno obetaven. Lilo je kot iz škafa, ko sem nosil še zadnje ultra pomembne pripomočke v avto. Po pogledu v avto sem imel občutek, da odhajamo na dopust za vsaj mesec ali dva. Toliko robe. Še dobro da je Dejan vzel žar, jaz ga nisem. Sem vzel pečko za peko pizz OONI Koda. Super pečka, ki se segreje med 450 in 500 C.
Že danes me skrbi kako bomo šli na dopust za dlje kot en teden. To bo robe, da bo veselje. Ravno delamo načrt za letošnji dopust. Za prvi teden kampiranja kamp kaže, da bo Kamp Danica – en teden. Tam je bilo super. Drug teden dvotedenskih počitnic še ne vemo, kje bo. Razmišljamo o Soči, Ajdovščini, Prekmurju…
Zdaj smo imeli pot v Podzemelj. Najprej seveda sestanek na Petrolu. Toliko, da spijemo kavo. 13 oseb je naenkrat naredilo okupacijo lokala. Seveda smo skrbeli za varnostno razdaljo. Primerno…
Postavljanje. Dejan in Mitja s svojima družinama postavljata res izjemno hitro. Samo gledal sem. Bolj kot sem opazoval njiju, manj smo imeli postavljeno mi. Žena je poznavalsko postavljala palice. Itak, da sem naredil napako. Me je že grdo gledala. Na vsak način je želela uporabiti palce, ki so bile pravzaprav odveč. No saj je imela prav, če mi en bi postavili naše cele kompozicije. Mi imamo podaljšan baldahin z dodatno tendo. Tako imamo dodatno streho in dodatno zaščito. Bodisi pred soncem ali pred dežjem.
Postavili smo Camp-let vas. Podzemelj je poskrbel z res prijetnim presenečenjem. Kamp lepo urejen. No itak smo v štartu naredil napako. Postavili smo tako kot ne bi smeli. Ampak je prišel šef in povedal, da je pravzaprav on naredil napako, da ni ustrezno označil. Končno en šef, ki razume trženje. Končno nekdo, ki pove na prijazen način, da smo naredili nekaj narobe in išče izboljšave. Razmišlja o preseganju pričakovanj strank. Res bravo.
Prvi večer je minil v klasičnem druženju. Zanimivo mi je to, da žena točno ve, kdaj moram jaz it spat. Ugotavljam tudi, da žene zelo dobro vejo, kdaj moški, njihovi junaki potrebujemo kozarec vode. Prav silijo nas, da ga popijemo. In budno spremljajo, da ga popijemo. Do zadnje kapljice. Imam občutek, da nas nadzirajo tako, kot nadzirajo medicinske sestre bolnike.
Drug dan je minil športno. S seboj smo pripeljali kolesa, torej jih je bilo potrebno uporabiti. Odšli smo na kolesarski izlet. Najprej na ogled vojaškega letala, ki je za vedno ostal tam kot spomenik. Table pričajo o zgodovini in učijo o tem kaj se je včasih dogajalo.
Sledil je ogled izvira reke Krupe. Res super izlet. S seboj smo vzeli našega pesjanarja. Naš Roky, pasme Coton de Tulear je vožnjo dobro prenašal. Tudi kolona 13 kolesarjev je potekala lepo, vzorno. Izvir je bil vsekakor vreden obiska. Nekaj novega smo videli in spoznali. Super, da ne ostaneš samo na enem mestu in se trudiš s hlajenjem s pivom.
Roky v Camp let izletništvu dobesedno uživa. Se m zdi, da je še bolj navdušen kot mi.
Ker je bil državni praznik, je sledila pomembna fotografija, ki je vsebovala tudi našo lepo zastavo.
Reka Kolpa in kopališče v kampu je presenetilo. Voda super. Ker nas je bilo več v družbi, sem moral iti v vodo zelo pogumno. Mislim, da je to bil eden mojih osebnih rekordov v hoji v vodo.
Zvečer se je zopet pokazalo odlično poznavanje mojih potreb s strani moje žene. Ona enostavno ve, kdaj je moja žeja potešena. Tako mi vztrajno razlaga, da je bilo dovolj pijače sicer me bo bolela glava. In res ne vem kje je dobila vsa ta navodila. Jaz vem, da jih nisem prinesel… Se mi zdi, da imajo to ženske v sebi.
Petek je bil dan za peko pic. Spekli smo jih 15. Tistih pravih, napoletanskih. Vesel sem bil, da so se za peko pic odločili tudi otroci.
Sobota je bil dan Belokranjske pogače. Kot blisk smo moški pripadniki »leteli« v pivovarno Vizir, kjer nas je »mama« lastnikov lepo sprejela in izobrazila. Mitja se tudi sicer ukvarja z varjenjem piva, tako da je bilo kasneje prisotno degustiranje in razlaga o vrstah piva.
Po obisku pivovarne smo odšli iskat belokranjsko pogačo. Seveda smo prej rezervirali tri pogače. Res smo veliko pričakovali od pogače, žena je kasneje poznavalsko ocenila, da jaz pogačo spečem veliko bolje. Moj ego je bil potešen. Hkrati mi je razložila, da je že zeeeeloooo dolgo nisem spekel.
Po nakupih smo bili seveda žejni. Sonce je žgalo. Ustavili smo se skoraj pri prvem baru. Šok! Kelnarca ni bila kelnarca ampak je bil starejši gospod že precej v letih. Smo razmišljali kje smo zgrešili. Pa je prišla ven še gospa. Nisem je razumel niti besede. Sem bil zelo zadovoljen z gospodom. Sklep obiska lokala je bil, da zvečer na večerjo vozijo ženske. No to je uspelo Dejanu, prav tako Mitji… jaz pa… no jaz sem vozil. Moja draga je poskrbela da nisem poznavalsko podegustiral vseh odličnih pivov pivovarne Vizir.
Obisk gostilnerRestavracije Samarin v Črnomlju je vsekakor opravičil pričakovanja po odojku, jagnjetini.
Na koncu nas je dobesedno ubila obilna sladica, imenovala Babuška (čokoladna krogla napolnjena s sadjem in sladoledom).
Nedelja zjutraj pospravljanje. Itak. Vedno. In vedno z grozo ugotavljam koliko robe imamo. In vedno me je strah, kako bomo vse pospravili v prikolico. Ampak vedno se izkaže, da v Camp-let prikolico lahko shraniš resnično veliko.
Kamp Podzemelj
Hotel "Na kljuki" 
Oddajte komentar