Končno smo dočakali vikend in z njim izlet v Camp Danica v Bohinjski Bistrici. Pridem domov. Vse kot smo se dogovorili. Otroci in žena pripravljeni. Nekaj malega kovčkov smo imeli, pa vseeno. Skratka pripravljeni. Tokrat smo namesto koles vzeli skiroje. Smo rekli, da se bomo »skirojkali« tokrat. Manjkal je le žar. Smo rekli, da bomo tokrat brez našega žara – našega plinskega Napoleona. Vedel sem, da bo hudo. Vedel sem, da se to ne bo dobro končalo. Ampak v bistvu je rekla žena. In seveda po zgledu knjige, ki jo je napisal Kamenko: Žena ima vedno prav, sem se odločil, da jo bom upošteval.
Pridemo v Danico. No v Camp Danica, da ne bo pomote. Prijazno sprejeti že na sami recepciji. Ni bilo tistega odnosa, kjer že vidiš, da jim greš na živce, čim stopiš v recepcijo in zmotiš njihov mir. Navsezadnje se gre za birokrate, ki stojijo med tabo in kampiranjem za katerega si se pripravljal nekaj časa. V Danici smo bili prijazno sprejeti. Pristen, prijazen sprejem. kar srce mi je zaigralo. Vedel sem, da bo to izjemen vikend. Prideva do našega rezerviranega prostora. Bili smo drugi v vrsti. Pravzaprav prvi, ker pač v prvi vrsti ni bilo nikogar. In začnemo postavljati. Vsakdo v družini je točno vedel kje mu je mesto. Ta velika in ta mala. Seveda sta šli najprej raziskovati okolico, potem pa sta se nam pridružili pri postavljanju.
Že ko smo zaključevali s skoraj idealnim časom, so se po parcelah pričele valiti vonjave iz žarov. Matr kako je to dišalo. Mi pa brez žara. Vohal sem vse, od čevapčičev pa do kotletov, ki so bili premazani z gorčico. Tako izjemno je dišalo. Ženi sem s solzami v očeh razložil, da mi manjka moj najmlajši in najmanjši, edini plinski žar. Sploh nisem vedel kaj bi in kaj ne bi. Samo dišalo mi je pod nos. Rešili smo to zadevo tako, da smo šli v gostilno Danica, kjer sem si privezal dušo z eno žar pojedino.
Kamp Danica je presenetil. Urejen kamp. Res lep kamp. Kamp se je v soboto napolnil skoraj do celega. Večina so bili tujci. Zanimivo je, da naše kampe polni toliko tujcev. In posebej mi je zanimivo, da so to Nizozemci. Wcji čisti. Kamp čist. Trava lepo pokošena, razen na krajih, kjer kraljujejo pavšalisti in ne odmaknejo stvari, da bi lahko delavci nemoteno pokosili. Idealno zgodbo lokacije sem spoznal predvsem v tem, da je bilo čez dan peklensko vroče, zvečer pa prijetnih 15 stopinj, kar je omogočalo super spanje pod kovtrom.
V soboto dopoldne smo se odločili, da odidemo s skiroji do Bohinjskega jezera. Izlet, ki je zahteval razdaljo 7,5 km na vročem soncu v eno smer ni bil ravno enostaven. Enostaven ni bil, ker sva bila z ženo pravzaprav prvič na skiroju. Matr pa še pot je šla ves čas navzgor. Švic nam je tekel dol. Žena je ves čas godrnjala. Sploh nisem vedel kako naj jo motiviram. Na polovici poti smo srečali enega domačina. Vztrajno sem govoril ženi, da je le še 2 km do cilja, pa vidi tablo še 4 km. Sploh nisem vedel kaj narediti. K sreči je bil zraven en domačin, ki je povedal, da je do cilja res še dva kilometra. Kako ji je odleglo.
V soboto sta nas obiskala somišljenika v Camp-let. Njiju se vedno razveselim. Z ženo sta super družba. Vedno se nasmejimo njunim dogodivščinam, ki naju še čakajo. Tokrat je bila močna debata promet. Kako ženske delujejo v prometu. Zanimivo, da je nežnejšemu spolu tukaj veliko skupnega. Ženske nam tukaj »bildajo« ego, ko se postavljajo v položaj nemočne srnice, ki se sprehaja po temačnih cestah velikih mest in ne najdejo željene lokacije. Večer smo preživeli ob pogovoru in seveda pivu, ki ob tem zagotovo paše najbolj ohlajen.
Nedelja je šlo pospravljanje tekoče. Izlet smo izkoristili tudi zato, da smo nekoliko premenjali opremo. Dodali smo nadvložek, odstranili kovtre, dodali blazine za kopanje. Nismo bili prepričani, če bomo lahko ta naš Hotel na kljuki tudi zaprli. Res smo spravili veliko robe notri. Verjamem, da lahko še kaj dodamo ampak to bomo videli naslednjič.
Naslednji izlet – slovenska obala.
Fotogalerija:
Hotel "Na kljuki" 
Oddajte komentar