Prvič v Dalmaciji

Ta dopust je poln spoznanj. Prvič smo odšli v Dalmacijo. Ta dopust na novo spoznavam mojo srnico. Ta dopust spoznavam uporabne lastnosti žajblja. Ta dopust sem prvič supal z delfini. Ta dopust sem prvič videl Teslo in Camp-letko.

Ampak gremo lepo po vrsti. Dalmacija. Letos smo si zadali, da končno gremo dlje od Krka. In destinacija Dalmacija. Plan je bil, da gremo do Zadra. Tam najdemo kamp, se ustalimo in to je to. Brez rezervacije. Tako kot se gre na dopust. Sicer me je bilo malo strah, ampak vseeno. Saj bomo dobili. S kolegom Polancem je bil dogovor, da gremo skupaj do Zadra. Tam gre on naprej proti Primoštenu, mi pa na Zadar. Situacija se je spremenila. Skupaj gremo proti Primoštenu in pristanemo v kampu Tomas med Šibenikom in Primoštenom. Kamp je nekoliko robinzonovski.  Topla voda je na voljo toliko kot jo segreje sonce. WC prostori so stari a čisti. Vse ok.  Kamp večinoma v senci. Kamp obogaten z lokalom.  Špricerja ne priporočam – zanič (vsaj meni). To je vse. Nobenega dodatnega luksuza. Skratka lahko bi rekel, da smo začeli s prvinskim kampiranjem. Kamp Tomas ne ponuja kaj dosti. Ponuja prostor za kampiranje, ponuja krasno vodo (za kopanje), ponuja vodo za tuširanje, če imaš srečo celo toplo. Za pomivanje tople vode ni, razen, če jo pogreješ na indukcijski ali drugi plošči. Ob vstopu v vodo je potrebno paziti, da se ne nagradiš s tem, da stopiš na ježa. Voda je hitro globoka. Ampak reeeees čista.

Če se bomo vrnili prihodnje leto ne vem. Rad bi se. Vendar pa je rezervacijski sistem nekoliko oslabljen. Tudi, če imaš rezervirano to ni nujno, da je res rezervirano. Nekako so mi to rekli, da je »po dalmatinsko«. Bi pa se rad vrnil. Kljub temu, da ne gre za urejen kamp, da je vse precej robinzonsko. To omogoča visoko stopnjo svobode. Nihče ne preverja kako si oblečen, nihče ne zahteva, da greš na recepcijo oblečen v »tagmašni« obleki, kar pomeni obvezno majica in hlace, nihče ne gleda kako opremo imaš v kampu. Skratka vsak uživa po svoje. In vsakdo se »briga zase«.

Mojo srnico spoznavam na novo. Govori kot »strgan dohtar«. Kolega Polanec jo komaj razume, ker govori tako hitro. Se mi zdi, da ujame vsak drugi stavek. No s sporazumevanjem imam tudi sam nekaj malega težav, kljub temu, da se poznava 22 let. Dejansko moram biti pošteno skoncentriran, da razumem vse stavke in povedi, ki jih rakom radodarno deli z menoj. Itak sem kriv jaz, ker je ne poslušam dovolj pozorno. Tega ne razumem. Ona ima vedno prav in sam sem vedno kriv, ko naredim nekaj narobe. Ampak to stalno prakso sem že osvojil. Me ne skrbi več. Bistveno je, da se ji opravičim: Oprosti, draga. In takrat postanejo zgovorne njene oči. A o tem kdaj drugič.

Pri sosedih sem opazoval podobno. Njihova šefica je prav tako ustezno komandirala družino. Svojo srnico moram pohvalit. Je bila bistveno bolj zmerna, kot sosedova. Tam se mi zdi, da smo bili še mi malenkost bolj porihtani zaradi vzgoje sosede.

Ta dopust mi je moja srnica tudi priznala dolgo varovano skrivnost. Doma imamo urejeno, da ob celem (na pivu ali v saču) pečenem piščancu vsaki osebi v gospodinstvu pripada določen del piščanca. Tako meni pripadajo perutničke. Ta velki »kračke«, ta mala in žena pa imata najraje prsa (tako sem mislil 22 let).

Po 22 letih poznavanja, 16 letih poročenega življena, in po dveh otrocih ONA prizna, da NJENEGA kosa piščanca pravzaprav ne mara. No, ji ni najbolj všeč. S tem je zmedla celotno organizirano razkosanje piščanca, ki je v veljavi od leta 2009 (tamala se je rodila takrat). Kako naj zdaj dobim od enega piščanca kar tri bedra. To znajo samo ženske. V bistvu to postavlja celotno razkosanje piščanca v novo luč. Nekako moram ugotoviti kaj bo moji ljubezni všeč. Mislim, da bo ta velka ostala brez ene kračke. Perutnic nima smisla deliti, ker so premajhne. Tam je enostavno premalo mesa. Se jaz žrtvujem…

Morda je (bil) problem, ker je (bil) kak planet v retrogradnji. Dodatno je (bila) tudi polna luna »na delu«. Hkrati spoznavam, da sem brez moje srnice popolna ničla. Nič ne zmorem. Stoji ves čas strumno za mano in rešuje moje težave. Še dobro, da jo imam. Nič ne najdem. Stalno nekaj iščem in potem ona kot »Super punca« najde vse moje izgubljene stvari. Čeprav se sprašujem, če mi jih morda ONA ne skriva in se potem junaško kaže kako ona vse najde. No, da spoznavam jaz mi vztrajno ponavlja moja čudovita žena. Jasno mi da vedeti in mislim, da ji gre to dobro, da si ustrezno zapomnim.

Odhod domov dokaj mirno. Nekaj zastojev na cesti zaradi prometnih nesreč, ampak to je že skoraj potrebno pričakovati in se ne sekirati.

Naš Hotel na kljuki nam je tudi tukaj odlično služil. Postavitev je vsakič hitrejša, ker smo že zelo lepo zverzirani. V bistvu postavljavljamo kot plavalci plavajo sinhorno plavanje. Hčerki sta se tudi zelo lepo vklopili. Kar je še posebej v veselje. Res pa je, da smo pri pospravljanju presneto natančni. Ampak to smo mi. Žena nas vzgaja s trdo roko. Da le ne bi bilo kaj preveč umazano. Tukaj gre tudi nekaj več časa ampak to ne pomeni ure in ure. Veliko je odvisno od »krame« ki jo vlečeš s sabo.

V času kampiranja nobenih težav. Ugotoviti moramo le še kako v brlogih (splanicah) naredimo malo večji prepih, ker v prednjem delu prepih »dela« super. Kljub visokim temperaturam (nad 30 C) ni bilo nobenih težav. Spalnice pa so rabile malo časa, da so se »shladile«. Imamo tudi ventiralor ampak je bolj za »osrednji« prostor in za našega kužija, da ne trpi preveč. Vsakič sem impresioniran koliko spravimo v in nad prikolico v času vožnje. Tudi vsa »krama« v času kampiranja je lepo pospravljena v prostorih našega hotela. Vsakič posebej sem vesel, da smo se odločili za Camp-let. Res je, da je malce dražja in »zahteva« nekaj malega vzdrževanja (tako kot vsaka stvar), kar ni povezano z visokimi stroški. Ampak odtehta to, da ne zavzema parkirana doma veliko prostora in da ne jemlje veliko časa pri osnovnem postavljanju. Za daljši dopust je pač več robe, kar pa je stvar vsakega posameznika in nosebnih komplikacij. Tako imamo mi »ekstra«: pizzapan, žar, ledomat, dve omarici, dodatno jadro za senco (zadnji letošnji nakup), hladilnik, luči, odganjalec komarjev, dodatno mizo – ena pač ni dovolj. Ena služi kot »pult« za žar ali pizzapan, indukcijsko kuhalno ploščo, poličko za nad kuhinjo, stojalo za hladilnik, ker se pač ne želiš preveč sklanjat.

Tudi letos se je kot najboljši pripomoček pokazal ledomat. Stalno delanje ledu in s tem ves čas ohlajena (brezalkoholna) pijača, vključno s špricerjem zagotovi dodaten prostor v hladilniku. Tako ni kaj dosti krega, koliko piva je smiselno imeti v hladilniku. Tudi dekleti sta vsako leto starejši in imata svoje želje ter potrebe. Tako je tudi za njiju kaka posebna pijačka in kak radler več danes reden obiskovalec našega hladilnika.

Galerija Primošten, Šibenik, kamp Tomas in okolica

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: