Rezervacija

Ravnokar sem naredil rezervacijo za poletno kampiranje. V bistvu mi je kar težko. Zdaj nekaj let nismo delali rezervacij. Ampak preteklo leto je bilo zgolj sreča, da smo dobili en super prostor v Dalmaciji. Tam smo bili prvič. In ne zadnjič.

Rezervacija je bolj preventiva, da ne bom tekel pred mojo »jelenčico«. Namreč hitro bom postal bambi, ko me bo moja jelenčica lovila, če ne bi pravočasno naredil rezervacije. Sploh si ne upam pomislit, da ne rezervacija ne bo uspela.

Želimo iti v kamp, ki pravzaprav ne ponuja ničesar. Tudi pri topli vodi je loterija. V lokalu nad kampom strežejo zanič špricer. Kopalnice so močno arhaične. Ampak kamp ponuja vse. Ima odlično izhodišče za izlete. Lahko greš v Šibenik ali Primošten. Cca 70 km do Splita. Kamp je naraven, ni asfalta, od katerega kar puhti vročina. Kamp je majhen, družinski, domačen. V kampu velja dobra energija. Do vode imaš 5 minut, če greš po daljši poti in se med tem še malce zaklepetaš. Voda je tako čista, da bi jo pil, če ne bi bila slana.

Lansko leto sva imela s tamalo hčerko srečo, da so naju med supanjem prehiteli delfini. Plavali so dobra dva metra stran od naju. Ok, priznam, plavali so zraven sekundo ali dve. Bili so prehitri in midva prepočasna. Tudi priznam, da je že delala domišljija in da sem mislil, da sem glavni igralec v filmu Žrelo. Da se bom boril za moje dete in ga obvaroval vsega hudega. In v mislih bom vedno njen heroj in ne zatežen foter, ki ji krati takšne in drugačne namišljene pubertetniške pravice. Zamislil sem si, da ko ji bom kaj prepovedal, bo to sprejela z razumevanjem in občudovanjem, da sem jaz njen ati, ki jo je rešil pred temi zlimi morskimi demoni. Ne bo se mi treba več prerekati, da je potrebno iti spat ob pravi uri. Ne bo treba težiti, da je telefon njen najboljši prijatelj. No, od tega filma ni bilo nič. Trije delfini so plavali mimo naju in to je cela zgodba. Čeprav je bil pogled malo srhljiv, potem pa občudovanja vreden.

V kampu na parceli ni vode. Elektrika je ok. Voda je v bližnjem, skoraj podrtem kuhinjskem elementu in se greje na sonce, medtem ko voda počiva v cevi.

In vse to mi je všeč. Gre za prvinsko kampiranje. Tudi Čehe se sliši, ko poskušajo v bližnjem baru posnemati Oliverja Dragojeviča na karaokah. To priznam, je res žalostno. Ne predstavljam si, kaj bi si o tem mislil ta veliki mojster hrvaške poletne glasbe.

Ampak vse to je nekakšna poletna romantika, ki smo jo že imeli, ko smo hodili kampirat s starši. Manjkajo le še Poljaki, ki ob poti preprodajajo robo, ki so jo prinesli iz Poljske, in si s tem financirajo počitnice. Že kar vidim, kako bom prvi dan rezerviral mizo v malo odmaknjeni dalmatinski restavraciji, ki je pozicionirana visoko nad kampom. Razmišljam, kako bom občudoval pogled na morje in bližnje otoke, četudi bom moral jesti ribo. Jap, riba je jed, ki meni ni najbolj povšeči. Kolegi so v lanskem letu poskrbeli, da sem pojedel največ rib doslej. In sem se že kar dobro zverziral, da gre tudi ta okus po grlu. Sicer se s kakim wagyu rib eye steakom ne more primerjati, sigurno pa ne morem reči, da je slabo.

Veselim se kampiranja z našo Camp-let prikolico. Ta nam nudi dobršno mero luksusa.  Spanje na normalni višini in ne na tleh. Skoraj kot bi spal na domačem jogiju. Notri seveda ne manjka hladilnik in ledomat. Z nami je obvezna oprema plinski žar. Seveda je dobra dopolnitev indukcijska plošča. Če pa bi bilo to premalo, je na voljo še vgrajena dva plinska kuhalnika. Campletka je enostavna za postavit. Postavljena je v uri in pol, ko imamo nekoliko več opreme s tem, da lahko spijem vmes še hladno pivo. Sicer me pri tem moja lepotica nadzoruje, da se po slovenski navadi ne spremeni v dva ali več.

Lani sem pravzaprav prvič vozil cca šest ur prikolico v eno smer. In sploh ni bilo težko. Tako je enostavna, da sem imel občutek, da je pravzaprav ne vozim s sabo. Tako večkrat pogledujem, če je zadaj vse ok.

Dovolj je obujanja spominov, zima je še, pred nami je moška tekma na Vitrancu in poleti v Planici. Ko bo tega konec, bomo lahko sanjali nekoliko bolj realno.