Žičke

Žičke

Žičke mi gredo na živce. Žičke me spravljajo ob živce. In ne moreš verjet ampak ta naša prkolca ima po mojih dosedanjih izkušnjah dejansko dvoje pomembnih žičk. Dvoje žičk mi je krojilo življenje.

Prva žička:

Zagotavljanje servisnih dejavnosti in ustrezna popravila je zelo pomembna lastnost vsakega prodajalca. Pri tovrstnih prikolicah je to še toliko bolj pomembno glede na to, da imetniki od malega ravno ne »šraufamo« camp – letk. Moje izkušnje s Freedom center, Tanjo in s Borisom na čelu me še nista izneverila. Kadarkoli sem imel težavo, evo, tu sta bila onadva. Če sta le lahko pomagala in če meni ni bilo preveč nerodno, da bi ju klical. Dan in ura skoraj nista pomembna. Za svoje kupce sta tam. Seveda, če le nisi preveč zoprn. In jaz tukaj se trudim, da nisem. Ampak to zdaj pravzaprav nima veze. Naš Hotel na kljuki ima res eno super pipo, na katero je na montirana potopna črpalka. Ta voda deluje super. Kot da bi imel doma. Problem je le 13L posoda, ki ob pretirani uporabi vode kaj hitro presahne. Ampak to ni veze. Na to vodo smo se vsi kar malo navezali. Potopna črpalka deluje na 2 6V bateriji, ki v trgovini (dva kos) staneta 14 EUR. In seveda se ob pogosti uporabi in bumpkasti cesti  (bumpkasta cesta je cesta polna lukenj) zgodi, da se ali pipa sama nenamerno prižge (možno pa je tudi, da smo jo pozabili ugasniti), da se nekoliko razrahljajo baterije in ni stika,… skratka zgodi se, da pipa enostavno neha delat. Itak, da smo slabe volje. Itak, da smo slabe volje zaradi naslednjega zaporedja. Slabe volje je žena, ker ne more uporabljati priročne pipe. Slabe volje so otroci, ker se ne morejo igrat s pipo. Slabe volje je mož, ker mi žena večkrat pove, da pipa ne dela. In da imam čas, da zadevo uredim do velikega dopusta. Itak, jaz cool kot špricer. Pa to ne z vinom, ki sem ga pil pretekli vikend, ker ni bil najboljši,… pa, ne gre za vino in vinske fontane iz Marezig. Skratka jaz cool kot špricer pokličem Tanjo. Peljemo prikolo na popravilo pipe. Mal mi je bilo nerodno, ker če pogledaš Borisa… Tisti, ki Borisa vizualno poznate veste kaj mislim, Tip je DEC. Dec v pravem pomenu besede. To je dec s komer ne greš češenj zobat. In pripeljemo prikolo v Celje. Huh. Tanja premeri vse nalepke in vizualno opremo prikolice. Še sreča, da nisem sam nalepil Freedom nalepk. Nalepke so bile postrani. Ampak to je videlo samo »sokolovo oko« Tanje. Slišal jih je Boris… He, he. Tudi pri njemu je enako kot pri nas doma. Kljub temu, da je on res DEC, ga ima še ne 50 kg težka dama hudo pod kontrolo. Itak, da je takoj menjal nalepke. Pol sem prišel na vrsto jaz Potem je sokolovo oko Borisa pregledalo druge karakteristike prikolice. Premalo napumpana kolesa, nekaj ni bilo podmazano… sem kar nehal poslušat. Moja je samo opazovala. Ampak ni bilo hudo. Boris je bil čisto prijazen. Je pa opozoril, da je treba biti previden. In seveda napolnil zračnice to pravih Barov. Pipa – v treh sekundah urejeno. Nekaj je bila težava s potopno črpalko. Urejeno brez težav. Dober servis. Ni kaj. In brez krega. Brez pregovarjanja. To je to.

Doma… porka… pipa ne dela. Pa to ni res. Hvala Bogu je bilo to že po glavnem dopustu. Sicer bi mi trda predla. Kupim nove baterije. Ne dela. Kupim meter za moč baterij – dela. Tudi baterije. Torej niso baterije. Pustim za premislek z »mojimi« Polanci. Če kdo zna, znajo »moji« Polanci. Na kampiranju v Mariboru sem bil besed. Razstavim. In… matr vola… ena žička se je snela. In to je bilo vidno na kilometer daleč. In? Ja. Imam srečo, da so moji Polanci bolj opremljeni kot jaz. Prijatelj je imel s seboj izvijač – preizkuševalec napetosti toka – fazenbrifer. Sicer toka nisem preizkušal, sem pa privijačil žičko. Vse je delalo. Žena me ni nagradila. Je rekla, da je to itak moje delo. Klasika. Zakaj bi bilo kje drugače?

Druga žička

Jao. Tole sta bili kar dve.

Pretekli konec sezone so mi nehale delati lučke na prikolici v času vožnje (stop lučka, usmerniki, zadnja luč,…). Nič kaj varno in prijetno. Kličem Tanjo… povem problem. Boris pravi, da s tem še ni imel izkušenj in da ne more biti kaj hudega. Da sploh prvič sliši, da se kaj takega lahko zgodi. Ker lučke ne delajo ne upam peljati v Celje.

Grem k avtoelektrikarju, peljem avto. Razložim. Zamenja varovalko. Pravi, da je pregorela varovalka in da bo sedaj delalo. Dela…Prve pol ure, ko imam priklopljeno prikolico.

Zopet obisk avtoelektrikarja. Dela.

Ker mi ni dalo miru, sem rekel, da pripeljem še prikolico. Prikolico pripravim za vožnjo.  Primem kabel, ki ga moram priklopiti na elektriko v avto in se mi zdi »majav«. Odvijačim in …. ta da… ena žička se je staknila. Uredim. Priklopim. Lučke delajo. Se peljem 15 km. Dela. Ponosen sem nase. Doma nič nagrade. Itak. Zakaj bi bilo pri nas drugače.

Tega enostavno ne razumem. Ženske, ko imajo delavce pri hiši (tiste, ki so plačani), jim strežejo s kavico, pijačo, malico. Ko pa to delo opravljamo njihove boljše polovice pa: Saj veš kje je…. Itak spet nič. Se bo to kdaj spremenilo?

Pride sobota. Rečem strokovno ženi, da želim pridobiti zaupanje, da se grem malo vozit s prikolico. Priklopim in …. NE DELA!!!!

Zgodba se nadaljuje z obiskom avtoelektrikarja, ki ugotovi, da lučke na prikolici delajo.

Da pa ne dela elektrika na avtu, ker so mi šalabajzerji prilopili kljuko na šalabajzerski način tako, da so se žičke dotikale pleha in povzročale stik. Al pa nekaj takega. Plačal 40 EUR. Dela.

Zdaj se bojim, če v petek ne bo delalo… Gremo na izlet. Z našim Hotelom na Kljuki. Itak nagrade ne bo. Čeprav sem tehnično jaz to rešil, no plačal.