Z mojo morsko deklico in dvema barakudama se počasi približujemo plaži. Do plaže imamo kakih 5 min hoje. Pri tem seveda opravljam najljubše opravilo – opazujem prikolice. Kar vidim, se prikolice delijo na dva dela. Tiste, ki so postavljene za daljše časovno obdobje (pavšal) in tiste, ki so postavljene za čas počitnic.
In rečem svoji čudoviti pikapolonici – Mi bi verjetno še danes imeli klasično prikolico, če ne bi toliko komplicirali. Moja čudovita čebelica mi razloži hitro, brez dlake na jeziku in kot, da ni obtežena z medom, ki ga je nabrala na bližnjem rožmarinu, da mi VEDNO kompliciramo.
In pomislim. Ko smo imeli klasično prikolico je bil ritual sledeč: Zgodaj smo vstali, odšli proti morju, zahaklali prikolico. Eno leto sem imel težave še s kljuko, ker ta hudič se ni hotel nasadit. V depoju vzamemo prikolico, pridemo na parcelo in postavimo prikolico. To ne pomeni, da je bila prikolica postavljena. To zgolj pomeni, da smo prikolico umestili v prostor in se prvič skregali. No, skregala sva se midva z ženo. Ker ona tako in tako ne zna dajati navodil, in jaz tako in tako nič ne slišim in ne razumem. Pa tako in tako ne znam povedati kaj bi rad. In tako ali tako obvelja njena. Ker če ne bi, potem bi še doooolgo časa poslušal, da nekaj ni ok, ker v štartu NISEM dobro pozicioniral prikolice.
Potem odpremo vrata. Sledi mučen vzdih, ker je minilo že pol ure, midva pa nisva naredila še nič, žejen sem kot pes, ki je prečil saharo in vem kaj me čaka.
Besno začnem podajati moji čudoviti srnici in dvema neumornima čmrljema, ki stalno reglata, stvari. Spraznit je treba prikolico, da lahko začnemo postavljati.
Sledi umerjanje prikolice v waservago. Običajno waservage nismo imeli, zato je šlo umerjanje na uč. Itak je bilo vedno krivo postavljena. Tudi kozarec z vodo ni nikoli pomagal.
Sledi postavljanje baldahina in potem še podna. Ker smo bili seveda v visokem poletju in ker smo si želeli gratis savne, sem se žrtvoval, da sem sestavil poden. Moja čudovita življenjska spremljevalka je prilivala olje na že tako razžarjen ogenj, češ da ne postavljam pravilno plat. Seveda sem imel OSB plošče ustrezno oštevilčene, da ne bi vsakič odkrival tople vode… In je sledil vsaj že tretji kreg. Tistega drugega nisem omenjal, ker se je zgodil pri postavljanju baldahina. Ker moja košutka nikakor ne razume, da jaz postavljam ta k…. baldahin že leta in da je vsakič pomembno, da se upošteva mene, ki imam izkušenj v letih in ne njo, ki se je začela spoznavati s kampiranjem od trenutka, ko je spoznala mene. Ko smo upoštevali njena merila in priporočila ter mojo vztrajnost je baldahin stal. Stal je trdno in strumno. Stal je napeto, da ga ne more zrušiti noben vihar. Ker to bereta tudi moji regljački ne navajam strumnosti stanja baldahina s pravilnim izrazoslovjem, ampak starejši bodo že vedeli, kaj sem mislil.
Sledilo je postavljanje kuhinje. Ta je bila majhen šotor velikosti 2×2 m. Opremljen je bil s tistimi železnimi palicami, ki so težke kot klada. Saj je kar hitro padel skupaj in običajno brez krega, ker se je moja modra lastovka odločila, da bo raje tiho, kot da bi še kaj spregovorila z mano.
Naslednje štiri ure smo postavljali v tišini. Sam sem običajno hvalil sebe, da smo dobro postavili in da nam gre dobro. Običajno smo ob 18.00 uri končali vsi utrujeni. Sledil je tuš in večerja ter spanje v vroči prikolici. Tako smo zaključili 8 urni delovnik, ki nam je dovoljeval le eno malico in liter in pol hladne vode. Če bi pil pivo ne bi pol tako dobro postavili, kot smo.
Danes je to seveda popolnoma drugače. Naš Hotel na kljuki peljemo že od doma.
Med vožnjo se celo pot pogovarjamo, predvsem razmišljamo o temu koliko časa bomo stali na meji. Letos smo začeli postavljati ob 9.00 uri. Prikolico smo namestili tako kot je rekla žena. Prejšnja leta izkušenj postavljanja prikolice so pomagala. Sledi prvo merjenje z natančno Bauhaus waservago, dolžine 60 cm. Kmalu nadaljujemo z odpiranjem prikolice – drugega dela. Tudi temu sledi merjenje z waservago in seveda modrovanje kako dobro nam gre. Tokrat me hvali žena, da mi gre res odlično. Otroka sta tiho kot miši in samo nemo opazujeta. Odzoveta se le takrat, ko pokličem prvo ali drugo. Letos si je najmlajša izbrala pomembnejše delo. Ko postavljamo prikolico, ona čuva psa. In gre na doooolg sprehod, da ne opazuje tega zglednega postavljanja počitniške prikolice. Ta velika tiho in mirno stoji ter posluša dana navodila. Letos smo postavljali počasi. Nikamor se nam ni mudilo. Prav tako sem se trudil, da me ni oblival znoj. V bistvu sem se posvetil vsaki vrvici, klinu posebej. Cilj je bil, da ne bom niti malo zmatran, ko zaključimo s postavljanjem.
Z ženo sva letos sklenila, da ne bova nosila s seboj pijače, saj smo zelo blizu trgovine in bova za čas postavljanja raje tam kupila osvežilo in prepotrebno hladno pivo, ki bo blagodejno stekel po grlu na sredini postavljanja oziroma takrat, ko si bo moja srnica to zamislila. Z žalostnimi očmi sem pogledoval proti trgovini in koval načrte katero pivo, katere blagovne znamke bom najprej spil. Pripadno sem razmišljal kaj bom spil, če v trgovini ne bodo imeli moje ljube blagovne znamke.
Končno mi je moja čudovita veverica dala znak, da je čas, da se lahko odžejamo v nehumani vročini.
Naj samo povem, da je bila trgovina zaprta in je letos ne nameravajo odpreti. Predvidevam, da je COVID-19 zj….. tudi to. Namreč lastnikom trgovine se le te verjetno ne splača odpreti, saj je premalo gostov v kampu.
Naša prikolica je bila pripravljena po dveh urah in pol ležernega, počasnega postavljanja. Zložene so bile vse cunje. Vse začimbe so bile na svojem mestu. Tuširanje skorajda ni bilo potrebno saj se nismo niti preznojili. In seveda na koncu sva z ženko hvalila drug drugega, kako sva složna v postavljanju prikolice. In kako dobro sodelujeva. Res sva čudovit par, ker se nikoli ne skregava med postavljanjem.
Prikolica je postavljena v mero v waservago. Notri sta dve omarici, od katerih je ena namenjena oblačilom, druga hrani. Notri je lično pozicioniran box našega psa. Voda na baterijsko črpalko dobro teče. Kovčki so skriti in ne motijo pod prikolico. Tudi »truga« je pospravljena na/v svoj prostor in nikogar in ne moti.
Polička z začimbami in najnujnejšimi kuhinjskimi pripomočki, ki nam jo je podaril mladi tišler Gašper, sine dobrega prijatelja, je na svojem mestu. Sploh ne vem kako smo shajali brez nje. Elektrika je ustrezno napeljana po prikolici ob tem, da smo v edinem kampu, kjer (mi) potrebujemo 40m kabla. Elektrika omogoča, da se napajajo 4 mobilni telefoni, tablica in prenosni računalnik sočasno. Hladilnik je priklopljen na polno in hladi, da bo hitro ohladil pijačo, s katero bova z žensko z veseljem nazdravila zvečer. Ob tem ne bova pozabila hvaliti drug drugega in složnega sodelovanja ob postavljanju prikolice. Pijačo bova postavila na mizo, ki omogoča, da se vse štiri nogice nastavijo vsaka posebej in je seveda umerjena tudi z waservago. Kajti greh bi bilo, če bi kozarec stal malo postrani.
Klini so zabiti prav vsi. Niti enega nisem pozabil. Ob tem sem si ves čas zbijanja ponavljal, da kar jaz postavim nihče drug ne more razstaviti. Mišljeno je predvsem veter ali kako pravo istrsko neurje. Seveda imava pod baldahinom in pod tepihom, na katerem stoji jedilna miza, še zeleno PVC podlogo, da se tepih ali kaj drugega ne umaže. Včasih ob tem razmišljam, da bi s seboj nosil tudi tiste bele bombažne rokavičke, kot jih vidimo v filmih pri butlerjih, da ja ne bi česa umazal. Ob prikolici stoji sušilnik perila, ker taki krasni prikolici pa vrv ne pritiče zraven. Ob prikolici je že v bojni poziciji pripravljen žar, ki prav tako stoji na mizici, ki omogoča reguliranje vseh nogic. Verjetno je odveč povedati, da tudi ta stoji umerjen z waservago.
Zdaj se dopust lahko začne in še dobro, da mi ne kompliciramo. Zdaj pa ne vem kaj naj počnem. Običajno sem bil zmatran ko pes, okoli nas je bila čista tišina. Moja sinička pa danes žvrgoli okoli mene in deli poljubčke ter pohvale, kako dobro postavljam prikolico.
Hotel "Na kljuki" 
Oddajte komentar