Štajerci proti Gorenjcem

Začelo se je v bistvu že leta nazaj. Pridemo na rezervirano parcelo na morju. Ja tisto parcelo, ki jo imamo že vrsto let (skoraj dve ali tri desetletja) , prej jo je imela sestra… Skratka govorim o parceli, kjer je jasno, da je naša in, da smo mi edini gostje v tem terminu na tej točno določeni parceli.

Torej nekaj let nazaj pridemo vsi veseli, komaj čakamo, da začnemo postavljat našo haciendo, ko se nam ustavi pogled na sosedih. Prej jih ni bilo. Če pa so že bili so upoštevali pravilo metra ali dveh stran od meje.

No prišli so Štajerci. Usta so mi padla dol. Jaz, ki navijam za Olimpijo, imam rad zeleno barvo so zraven prišli oni – ta vijolčni. In prekršili so vsa pravila. Čisto zraven so bili, skoraj že na naši parceli.

No mi se postavimo na parcelo. Opazujemo drug drugega. Napetost med nami si lahko rezal s topim nožem.

Začnem postavljat kuhinjo. Čisto na meji. Ampak na naši strani. Kake pol metra ali več od meje. in pride: »Kak bom pa jaz prikolico vun spravil?«. V čudoviti ljubljanščini, ki bi mi jo zavidal vsak iz Šiške, Fužin ali Bežigrada sem rekel: Pojma nimam. Jaz sem na svoji parceli. Tukaj sem že leta in leta.

Gre majster na svojo parcelo in se vrne nazaj: »Elektriko si vun vrgo«. Jaz pa: »Kako, če nisem še niti elektrike priklopil.« In itak, da pokaže, da mi ne verjame, gre nazaj. In se oglasi njegova štajerska žena: » Spet je vun vrglo.«.

In to je bila celotna komunikacija prvo leto.

Drugo leto:

Pridemo zopet vsi veseli, komaj čakamo, da začnemo postavljat našo haciendo, ko se nam ustavi pogled na sosedih. Spet Štajerci.

Usta so mi padla dol (spet). Jaz, ki navijam za Olimpijo, imam rad zeleno barvo so zraven prišli oni – ta vijolčni. In spet prekršili vsa pravila. Čisto zraven so bili, skoraj že na naši parceli.

No mi se postavimo na parcelo. Opazujemo drug drugega. Napetost med nami si lahko rezal s topim nožem.

Začnem postavljat kuhinjo. Čisto na meji. Ampak na naši strani. Kake pol metra ali več od meje. In pride: »Kdaj pospravljate?«. V čudoviti ljubljanščini, ki bi mi jo zavidal vsak iz Šiške, Fužin ali Bežigrada sem rekel: »Ta in ta dan.«.

In to je bila celotna komunikacija drugo leto.

Tretje leto:

Pridemo zopet vsi veseli, komaj čakamo, da začnemo postavljat našo haciendo, ko se nam ustavi pogled na sosedih. Spet Štajerci.

Usta so mi padla dol (spet). Jaz, ki navijam za Olimpijo, imam rad zeleno barvo so zraven prišli oni – ta vijolčni. In spet prekršili vsa pravila. Čisto zraven so bili, skoraj že na naši parceli.

Torej, hočemo fiksirat prikolico. Pridejo Štajerci z žganjem. Od takrat smo prijatelji.

Od takrat sem jih vsako leto vesel. Pa ne zaradi šnopsa. S šnopsom smo vse uredili. Lepo, po slovensko.

Letos pridemo pred Štajerci.

Postavimo naš Hotel na Kljuki. V dveh urah in pol. Že ko pridemo, nas opazi ena primorka. In hitro pokliče moža. Videlo se mu je, da mu ni ok. Ampak ženske pač… No mi nismo imeli težav. Lepo smo pokazali kako se postavi tale naš hotel.

Štajerci imajo klasiko prikolico. Postavljajo že dva dni. Smilijo se mi. V bistvu se smilim sam sebi. Tako sem postavljal jaz še leto nazaj. Letos nam je bilo po dveh urah dolgčas. Moramo najti nekaj v prihodnje kako bomo zapolnili ta čas. In Štajercem sem pomagal. Kolikor sem pač lahko. Tako pri postavljanju prikolice kot s krasnim hladnim Gin tonikom.

Enter your email address to follow this blog and receive notifications of new posts by email.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: