Skrbelo me je

Cel teden me je skrbelo. Kaj teden? 14 dni. Iz stare prikolice sva prinesla kup robe. Najbolj me je bolelo kje je macola za zabijanje klinov. No robe iz stare prikolice je bilo toliko, da sva podrla sedeže v karavanu in zbasala notri stvari. In seveda sva še nabavljala stvari. Vsako stvar, ki sva jo kupila me je zadelo. Kam bova dala? Matr. Ko sva se odločila za novo prikolo sva rekla, da ne bova hrčkala in da bova z novo prikolico pazila, da ne bova imela preveč robe. In da bo roba kvalitetna. Nabavljala sva v Freedom center (Camp-let prikolico, dodatna tenda, Crespo stole, Westfield mizo, Brunner melamin servis, tla, in tepih za notri in za zunaj), Centro Vacanze (Crespo »nastlonjač« za noge in še nekaj Brunner opreme, kozarce), Camping Orehek (Bruner omare), Obelink (Tristar hladilnik), nazraku.si (lučke), Caravan Center (klini in še nekaj drobnarij), Aliexpres (drobnarije), Lidl (proti komarjem), Merkur (kalorifer, macolo in kablovje).

Že tukaj je ogromno robe.

Potem pa še pizza pan, dodatne špage, vrvi za obešanje perila, indukcijska kuhalna plošča, pa še plinska jeklenka, pa plinski žar Napoleon, jedilni pribor, škafi, cedilo, posoda za kuhanje; ena nama še manjka, zajemalka, dodatna mizica iz Decathlona.

Seveda se je žena odločila, da brez paličnega mešalnika, ki ima dodatne posode za sekljanje, mešanje ne gre.

In naj povem, da smo štiri članska družina. To pomeni, da je robe nenormalno veliko. Hkrati pa še hčerki želita imeti s seboj na kampiranju vsaka svoj skiro. In to niso uni ta mali skiroji.

In danes je bil pravi čas. Pogumno sva se odločila, da poskusiva vse spraviti v naš »Hotel na Kljuki«. Tega sva se lotila sila previdno. Najprej sva prikolico lepo postavila, si PRVIČ skuhala kavo. Že prej sva se pogovarjala kdo bo prvi kuhal v našem novem apartmaju. Žena je rekla, da bo ona in da bo najprej skuhala kavo. Ker si deliva vse, je ona pričela s kuhanjem kave, jaz pa sem s kuhanjem zaključil. Izredno dober občutek.

Seveda sva povabila sosede na pivo. Ker se pač tako spodobi. Vsaj tako so nama rekli, da mora biti ob prevzemu. In pivo je bilo hladno… Sedlo je na »plodna« tla. Prav užitek je bilo spiti pivo pred prikolico. Žal nisva imela stolov postavljenih, da bi »pirčkali«. Pa mogoče tudi boljše, če ne bi trajalo predolgo. Vsakič se lahko zasediš.

Kufer na rudi sva oblekla od znotraj, da bo ob vožnji zafiksirano prav vse. Notri je hladilnik in plinska jeklenka in še kup robe. Če bo vse poplesavalo se bo kaj hitro poškodovalo. Pa itak sva mogla sama neki narest 🙂 . Ponosen sem na narejeno.

Prikolica je kaj hitro stala. Že vnaprej sem ženi razložil, da danes ne bo stalo vse v nulo, da ne bo komplicirala. In hkrati imamo zelo neraven teren. Na drugi strani pa sem tako preprečil iskanje perfekcionizma.

Kar nisem hotel, da bi začela pospravljat. Namreč nisem se hotel soočiti z resnico, da v petek ne bomo mogli iti na prvo popotovanje. In da imamo čisto preveč robe. Verjetno bo treba kupit še eno ogromno trugo, da bomo lahko zabasali vse notri. In potem pridemo do katastrofe kako bomo šli na daljše potovanje ali pa daljši dopust. Jah nič, otroci jaz in žena bodo brez koles. Vsako leto smo jih peljali na strehi avtomobila. Odslej bo drugače. Mogoče pa gremo z dvema avtomobiloma. Kaj pa vem.

Počasi sva začela zlagat. Najprej kuhinja. V kuhinjo je šel ves pribor vključno s paličnim mešalnikom, Seveda tudi vse skodelice za kavo, krožniki, posoda za vodo, škaf, ki ima funkcijo lijaka, zajemalka in podobno, pribor za peko na žaru,…

V prikolo sva spravila tendo in vse palice, sledijo vzglavniki, štirje stoli, podloge za tla, preproge za tla, stojalo za hladilnik,…

V kovček na rudi je šel hladilnik, kalorifer (ta je šel v hladilnik), plinska jeklenka, kladivo, motika za kopanje morebitnih jarkov, macola, kablovje,…

Vse ostalo – dve mizi, počivala za noge, klini, metla, stojalo za smeti, omari za posode, pizza pan, indukcijska plošča in vse ostalo pa v kufer na camp-let.

Skratka zunaj ni ostalo prav nič. Vse sva po nekem čudežu spravila v prikolo ali kufre, ki so na prikoli. In ne moreš verjet. Zraven bova peljala še skiroje otrok. Tako da gre v avto le še žar. Pa še tega bi verjetno lahko spravil v kufer. Ne moreš verjet.

20190421_182946[1]

Odleglo mi je. Komaj čakam, da gremo. Gremo v petek. Prvič za nekaj dni. Pa četudi bo slabo vreme. No če bodo padale ošpičene prekle ne gremo, Drugače pa ja.

In kar je najlepše. Vse to sva spravila skupaj, to pomeni postavila, nadgradila, skuhala kavo, jo popila, popila pivo in pospravila v treh urah. Kar ne morem verjet.

Zdaj pa res komaj čakamo, da gremo z našim »Hotelom na Kljuki« na prvi dopust.

Komentarji so zaprti.

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

<span>%d</span> bloggers like this: