Spet je prišel tisti čas v letu. Šibamo v Gozd Martuljek. Letos je kampiranje stresno. Če želiš iti kam, potem je brez rezervacije kar izziv, vsaj če želiš iti v točno določen kamp in skoraj v točno določen kvart kampa. Poleg tega smo, kot vsako leto, imeli tudi letos druženje s sorodniki. S sorodniki je bilo tovrstno druženje tretje leto zapored. Lahko rečemo, da je postalo tradicionalno. In tradicijo ukinit – no to ne gre.
Letos smo priča tudi nenormalnim gnečam po cestah in mejnih prehodih. Tako smo letošnje druženje pričeli z vožnjo po cestah, ki jih ne poznamo. Moja labodka je bila od trenutka, ko so nas gospodje v modrem preusmerili na stransko cesto, do trenutka, ko smo prišli zopet na znano cesto, čisto tiho. Kar niti ni bilo slabo. Iskala je vse možne pasti. Na strehi smo imeli kolesa, torej je iskala podvoz, ki bi nam onemogočal, da gremo s kolesi na strehi skozenj. Iskala je makedam, ki bi bil obogaten z ogromnimi luknjami in bi totalno poškodoval našo super druper camp-letko. Čisto tiho je bila. Tako tiho, kot da je sploh ne bi bilo zraven. Redkom je tako. Tudi otroci so se prepuščali brezskrbnemu poslušanju muske in »drkljanju« telefona. Tako je bilo, kot bi bil sam v avtu. Vsake toliko sem pogledal ženko in opazoval kako je bolj zelenela. In ne od zavisti pač pa od strahu. Ulice so se ožale. Samo čakala je, kdaj pride problem. Kot bi ga naravnost klicala. Vse vidi črno. Tega ne razumem. Naj bo vesela. Spet jo mož nekam pelje. Kljub temu, da mi očita, da jo nikamor.
Srečno prispemo do kampa. Veseli in komaj čakamo, da postavimo prikolico, da se končno zleknemo v stole in popijemo prvo pijačo. Na sosednji parcelo me že čaka kozarček. Čisto tiho sem ga spil. Tako, mimo števca. Krasna pijačka je bila. Še danes me po grlu poboža spomin nanjo.
Gremo postavljat. Postavljamo pridno našo Camp-let kot. 1, 2, 3 in že stoji. Ženka in hčerka namestita še tla. Mene že čaka pivo na sosednji parceli. Res so fajn te sosedi. Prav razumejo kdaj je pravi čas. Čutim, da so oči bratrančeve žene nekoliko zastale na meni. Ni bil prijeten pogled. Bil je skoraj malo očitajoč. Itak one držijo skupaj. Nekako sem imel občutek, da mi nehote razlaga, da jaz lahko pivo, kaj pa moja žena. Ona reva, boga, ki se žrtvuje za družino, pa še vedno gara. Ni pa videla kako sem se matral z macolo in klini, kako sem odlično uravnaval v vaserwago prikolico, da žena ne bo slučajno postrani spala. Ni videla, da sem vsakič, ko sem postavil vaserwago, bogagoječe pogledal ženo in iskal potrditve. Tega ni videla. Videla je to, kot vidi moja žena. Da je vse po pravilih, da je vse po standardih.
Tokrat je bilo postavljanje v tišini. Brez krega. Drug drugega sva ljubeče opazovala.
Pivo je bilo hladno. Dobro je steklo. Moja šefica priskaklja za mano. Samo čakal sem. Kdaj jih bom slišal. Bratrančeva žena s sokoljim očesom ugotovi in nemudoma porine kozarec tudi ženki…. In vikend se je začel.
Tokrat je bilo v primerjavi z lanskim in predlanskim letom prevroče za družinske priprave. Namreč nič kolesarjenja, samo lenarjenje. Ampak tudi to paše. Uživali smo ob pogledu na Špik in krasnem vremenu. Sanjkanje v Kranjski gori – odlično doživetje za otroke.
Spoznali smo odlično gostilno – gostilna Veranda. Dobra domača hrana.
Pospravljanje brez težav in izjemno hitro. Preteklo leto naju je bratrančeva žena primerjala s sinhronim plavanjem. Tudi letos ni bilo kaj drugače.
Za nami je 24 nočitev na 6 lokacijah, pričakujemo jih še nekaj. Vsako leto odkrivamo nove. Do sedaj smo tako letos spoznali kamp Brione, novonastali kamp Ledine, ki obratuje le dva dni, ki pa nista določena vnaprej, kamp Lovšin iz Bele Krajine.
Še vedno smo (v družini) mnenja, da je bila Camp-let pametna odločitev, ki nam omogoča veliko svobode in spoznavanja novih krajev.
Galerija
Hotel "Na kljuki" 
Oddajte komentar