Z družino prebijamo čas doma. Razlog: nedelja in samokarantena. Nismo bolni. Samo upoštevamo navodila države. Posledica je, da imam čas, da naredim tudi kak takle zapis. Veliko se je zgodilo od zadnjega zapisa.
Torej našo prkolo smo uspešno konzervirali (parkirali doma), da čaka na nove potovalne podvige. Zmislili smo si namišljenega psa. No ta mala hčerka si ga je. Imenujemo ga Roki. Namreč deklič bi rado imelo svojega psa. Kot odgovorna starša sva se odločila, da mora opraviti 90 dnevni test. To pomeni, da mora dnevno voziti psa na sprehod vsaj trikrat dnevno. Zdaj smo prišli do dneva 24. No najprej smo prišli do dneva 3, potem smo začeli spet od nule (Rokija ni peljala na prehod), pa spet do dneva 6 in smo šli spet od nule (Rokija ni peljala na sprehod – zjutraj se ji ni dalo vstati). Zdaj pa je nekako vztrajna. Po nekje 15 dnevu sva z zeno kupila posodico za hrano in posodico za vodo. Zdaj jo dnevno čisti. Hkrati smo ugotovili, da naš Roki pušča dlake. Posledično to pomeni, da mora mala junakinja dnevno sesati. Moti me edino, ker hoče namišljeni pes spat v »master bedroom«. Tega ne razumem. No, to zadnje se je odločila žena. Ne razumem zakaj.

Trenutno ne vem kdo je ostal trezne glave glede psa. Vsi tamalo bodrimo, da ga mora peljati ven, jo opominjamo. Ko smo odšli na tekmo skokov v Ljubno smo malega razbojnika peljali s seboj. No ta se je nemoteno motal med ljudmi. Prav tako je prosto markiral svoje področje. Itak, ker je namišljen J. Ta mali namišljeni hudič stalno skače okoli nas in zahteva, da se igramo z njim. Pa nič hudega. Nam vsaj ni dolgčas. Po drugi strani pa sem že začel spremljati zavetišča in obiskujem spletne strani kinološke zveze. Glede pasme pri nas velja velik bolj. Hčerka si želi francoskega buldoga, žena pa neki belega, kot je maltežan al pa si tzu. To, da si hčerka želi buldoga je samo dokaz, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Tudi jaz si želim tega kosmatinca. Zdaj si pa predstavljam, recimo, da obvelja ženina. Jaz sprehajam malo belo ščene. Jaz, ki spadam v kategorijo 100+. In potem eno malo ščene tam okoli mene skaklja. Saj se komaj prepognem, da ga poberem. In zgleda tako, kako naj rečem… In potem ga še ljubko ogovarjam. Roki, pikec mali, kam greva pa zdej. Sicer se zdaj spomnim na bratrajca. Tudi on je hrust. No on ima mišice, jaz imam… no nimam mišic. On je še kake 10 cm višji od mene. In on je lahko moj idol. Ima prav tako malega belega, ki ga je zbrala njegova žena. Občudujem ga. Če pa bi peljala skupaj na sprehod ta dva psa, bi lahko kaj kmalu dajala vtis, da sva …. No drugačna.
Danes v dnevu številka 24 že gledam opremo za psa. Namreč veliko si želimo potovati z našo Camp-letko. In ob tem moramo misliti kaj vse potrebujemo, da gre naš pravi, ne namišljeni pes, ko ga bomo seveda imeli, z nami.
Hkrati imamo danes, ko imamo dovolj časa tudi za hobije, en velik problem. Ta vikend pečem že drugi hleb kruha. Pečem drožni kruh. Matr je dobr. Jaz pa ravno na dieti. In še to na LCHF dieti. Sem rekel, da bi rad prišel pod kategorijo 100. Ampak ta kruh tako diši. Kar kliče me… Slasten zgleda. Res mi uspeva zadnje čase peka kruha.

Hkrati v zadnjem času pečeva z ženo tudi pizze. Božiček nama je prinesel super druper OONI KODA Pečico. No takrat sem uspešno in z ne preveč truda prešel številko 100. Seveda so tudi pizze drožne. Moram priznati, da sem se kar malo ustrašil kako bom spal na Camp – letki. Še dobro, da z ženo spiva na polici, kjer so spodaj gume in železne nogice. Kljub temu nama Tanja iz Freedom Center (uvoznica) zagotavlja, da sva lahko brez skrbi.
In danes že delamo plane kam bomo šli, ko bo konec te norije. Sem rekel ženi, da ko bo konec gremo v Sarajevo. Gremo na Baš Čaršijo na burek. Komaj čakam. In na čevape. Takrat mi bo vseeno za dieto. Hočem spet jest in pit na Baš Čaršiji.
Ima pa žena super idejo. Če kdo od nas zboli, postavimo našo prkolo in smo v samoizolaciji. Namreč prkola ima vse. Razen Wcja. Tistega pa že naredim iz »hobuka«. Vse ostalo ima. Lahko skuhamo, lahko spimo. Imamo streho nad glavo. Ni boljšega.

Toliko za enkrat. Pa zdravi bodite.
Oddajte komentar