Kaj si mislim o štajercih in štajerkah? No saj veste, da sem pravi kleni Lublančan. No bil sem. Tudi to ni več kot je včasih bilo. 🙂 IN še iz časov, ko sem živel v Ljubljani, ko sta bili v naši ljubi Sloveniji dve pametni pivovarni. In v času, ko je bila ustrezna le ena blagovna znamka piva. Seveda govorimo o blagovni znamki UNION. Ko sem zaključeval srednjo šolo sem imel čast, da sem prakso v srednji šoli al takrat enkrat opravljal ravno v Unionu. Še danes se spomnim oddelka SALDAKONTI. Knjižit je bilo treba ene reči. Pojma nimam kaj in kako. Daleč je tega. Skratka super firma s pravim pivom.
In takrat sem seveda glasno navijal za naj ekipo v košarki, nogometu in verjetno še za kaj. Itak je bila to Olimpija. Poznal sem le krasno, lepo zeleno barvo.
V Ljubljani mi je bilo takrat lepo živeti. Ljudje so bili super. Enostavno jih je bilo razumeti. Ni bilo nekega nerazumljivega narečja. Dokler….
Jah no. Enkrat nekje na svoji poti sem spoznal štajerce. Seveda niso imeli pojma o pivu. Zagovarjali so pivo čudne, meni ne ljube blagovne znamke, barvo, ki so jo zagovarjali je bila čudna, vijolična. Govorili so čuden jezik. Sploh ga ni bilo moč razumeti.
Seveda je vse izhajalo iz zgodovine, teritorialnosti, pripadnosti. Dejansko, če sem že spoznal Štajerca, sem se itak vnaprej odločil, da ni ok.
Še pred nekaj leti sem imel podobna srečanja z enimi štajerci. Nekaj so se napihovali, da so pametni… da obvladajo vse.
No danes je zadeva drugačna.
En štajerc, ki se ukvarja s fotoaparati in njegova dama – no super sta. Dobra sta. Rad ju vidim. Dobri osebi sta. Pošteni. Za zgled.
En štajerc, ki piše res dobre bloge, je moj idol na tem področju, ga res cenim in spoštujem tudi kot osebo – matr ta je ortodoksni štajerc, rad ga imam.
Tudi kar nekaj sodelavcev imam štajercev – tudi ti so ok. Radi se malo pošpikamo. Vse v mejah normalne in dobrega odnosa. Nič nimam proti njim. Rad se družim z njimi.
No štajerci na morju: Letos smo kar nekaj časa preživeli skupaj, popili marsikateri kozarček in nekaj tudi skupaj spekli.
En štajerc, ki stanuje dokaj blizu mene. Fejst dec je. Dober človek po srcu. Rad pomaga. Spoštujem ga.
Kar nekaj je teh štajerk in štajercev s katerimi se odlično razumem. Naj mi ne zamerijo, da jih tu ne omenjam.
Zobarca – štajerka. Ne bom komentiral. Se bojim. Ampak je pa dobro naredila.
No in danes grem v trgovino s tehničnim blagom. Kupujem nekaj. K sebi komaj zvabim enega svetovalca v trgovini. Ljubljančan. Naveličan. Komaj mi predstavi artikel, ki ga kanim kupiti. No volja in odnos sta mi pokazala, da ne bom kupil od njega. Ne morem. Cenim ta odnos prodaje. Pri tem se mora potrudit tako kupec kot prodajalec. Gre za posebno vez, poseben odnos, ki ga zgradita tekom prodajnega procesa. Skratka razočaran nad (ne) nakupom grem ven iz trgovine. Kličem ženo. Potožim ji. Ona me razume. Kot vedno, me pomiri. Ona zna. Samo ona…
Grem nazaj. Ampak tokrat v drugo trgovino ampak iste blagovne znamke. Grem do prodajnega pulta. Povem kaj rabim. Me pogleda svetovalka. Reče pridite, bova pogledala. Prijazno, nevsiljivo. Prideva do omare s ponudbo. Ji povem. Potrebujem to in to. Namenjeno je temu in temu. Želim, da ima to in to. Me pogleda. Reče: “Tole vam priporočam”. OK. Vprašam itak po sledu tega, kje zdaj živim: “Kaj pa ta, cenejša”. Mi razloži, da artikel, ki mi ga priporoča, kupujejo ravno za to ciljno skupino in da ni bilo še nobene reklamacije. Da pa cenejši izdelek je z razlogom cenejši… Vzamem dražjega, kupim po njenem priporočilu dodatno licenco in odidem.
Svetovalka je bila štajerka. 🙂
Hotel "Na kljuki" 
Oddajte komentar