Hvala, ker ste prišli.

so besede, ki so tako zaokrožile in hkrati zaključile naš današnji športni dan.

Tako danes, kot včeraj smo imeli popoln športni dan. Najprej zjutraj (včeraj trening) tekma v SSK Mislinja. O tekmi lahko rečem, da je bila nekoliko drugačna. Na sami skakalnici sem pogrešal sneg. In glede nato, da je bilo to državno prvenstvo, bi se skoraj spodobilo, da bi bil. Da bi se člani kluba potrudili, da bi sneg bil tudi na “špuri” in ne samo na doskočišču. Verjamem, da je to dovoljeno v času milih oziroma s snegom osiromašenih zim, pa vseeno. Spodobilo bi se. Vsaj za državno prvenstvo.

Ko smo si želeli privoščiti kozarec kuhanega vina… no zmanjkalo. Pa ni bilo na koncu. Škoda. Pa tudi napovedovalec. Lahko bi malo pospešil zadevo. Namreč nam se je mudilo na Ljubno. Vleklo se je…

Poleg vsega pa sem imel občutek, da je v času tekme za tekmo skrbelo nekaj srčnih staršev, članov SSK Mislinja. Teh je vedno premalo. Povsod. Klubi pa nimajo/nimamo denarja za angažiranje dodatne delovne sile.

Ampak to je pozabljeno. Tekme je bilo konec. Člani SSK Alpina Žiri smo bučno navijali. In naš skakalec je osvojil drugo mesto. Bravo.

Po tekmi pa Ljubno. Obisk tekme deklet, ki tekmujejo v svetovnem pokalu. Prišli smo ravno pravi čas. Na finalno serijo. Naša dekleta so se trudila. Žal se ni sešlo. Je pa res, da so letos dekleta izredno konkurenčna. Težko je priti med prvih deset…

In na koncu. Z nekaj člani SSK Alpina Žiri smo navijali tudi na Ljubnem. Tekme je bilo konec. Še nekaj besed… Otroci čakajo na dekleta za podpise. Dobimo podpis Špele Rogelj, Maje Vtič, čakamo še Emo Klinec. Našo Emo Klinec, članico SSK Alpina Žiri. Eno izmed dveh super junakinj iz našega kluba, ki tekmujeta v svetovnem pokalu. Nika je odšla v Turčijo na tekmo… Starši že priganjamo otroke, da odidemo. Domov. Mudi se nam. Naveličani smo. Otroci pa ne. Čakamo Emo. Ema je obljubila, da pride. Da nam da podpise, da ji lahko čestitamo. Otroci so se “vkopali”. Ne bodo se premaknili. In niso se. Tudi starši že poznamo to. To so skakalci in skakalke. In če si ti nekaj zamislijo. Ne boš jih premaknil…. Čakamo. In ko končno nekako premaknemo te naše skakalke in skakalce, da gremo, se prikaže. Ta, ki smo jo čakali. Naša Ema. Pa čeprav Emo lahko vidimo pogosto v klubu. Punca, ki ne daje občutka nedostopnosti. Punco, ki jo lahko naši tamalčki prosijo za podpis v klubu. Ampak ne. Treba je bilo danes. Danes na Ljubnem. Punca, ki je marsikomu vzor. No moji hčerki zagotovo. Ema pozdravi svoje soskakalce v klubu in hkrati svoje navijače. Seveda sledi zbiranje podpisov. Sledi pa tudi slikanje. Brez tega seveda ne gre. In na koncu reče Ema: “Hvala ker ste prišli”. Punca se nam zahvali, da smo prišli navijat zanjo. Da smo si odtrgali čas. Moram reči, da je v mojih očeh zrasla. Super punca. Ne morem verjet, da se nam je naša šampionka  zahvalila. Je to običajno? Mislim, da ne. Pa ne mislim tukaj prav nič slabega o drugih dekletih ali fantih. Večino teh poznam. Vsi so res super. Vsi vljudni, vsi prijazni. Ampak stavek: “Hvala ker ste prišli”, me je pa sezul. Lepo, prijazno. Predvsem pa lepo do njenih soskakalcev. Oni se učijo od nje. Morda bo prav kdo od teh skakalčkov stal tudi tako na stopničkah, kot stoji ona. In ravno ta skaklček se bo morda tudi tako zahvalil svojim navijačem. Hvala Ema. Si čudovit vzornik našim otokom. Ostani taka.