Živ Žav z Zmincu – oviratlon

Izvid/diagnoza v petek: Dvakrat počen meniskus in Bakerjeva cista. Ampak ne skrbi so bile besede organizatorja. To vsak zmore. 

Da je koleno fuč se jasno vidi tudi na sliki.

slika koleno

V sredo me ja Mala skakalka  vprašala, če sva prijavljena na Živ Žav v Zmincu. Itak, da nisem upal rečt ne in tazlagat, da ne morem, ker me boli koleno. Bi mi rekla, da sem “pussy”. In to pač ne gre. Jaz sem njen očka, njen idol, njen zgled, tako da sem itak potrdil, da sva prijavljena. Vpraša me po imenu, kako se imenuje najina ekipa. Zmislil sem si izjemno borbeno ime “Sneguljčica”. Razoračanje je sledilo na obrazu mojega otroka. Mogla bi bit neki druzga. Pozabil sem.

Itak sva prišla na prizorišče v Zminec. Oba borbeno pripravljena. Ženi dopoldne razložim, da nujno potrebujem obut nove tekaške copate za trail. Itak da imam Salomon. In itak, da imam točno take kot sem si želel. In seveda so goretex. In seveda jih nisem obul…

Pridemo na prizorišče. Mrgoli ljudi. Ogromno jih je bilo. Prijavimo se. Sneguljčici sva. Kdo se je spomnil tako butaste ime? Lahko bi bila neustrašna. Ali pa gorska bojevnika. Ali pa recimo letalca, če že tamala skače. Ne. Midva sva imela tako pussy ime – Sneguljčici. Predstavljal sem si sebe v krilu kot ga ima oblečenega Sneguljčica. Seveda si ne predstavljam obritih nog. Pa kako imam namesto majice tisto dindrle srajčko. In kako stopicava in se mi petke vgrezajo v neizprosno zemljo in gozd s katerim se boriva.

Prva postaja je snegulčici blizu. Namreč lokostrelstvo. Mala skakalka se je brez težav odločila, da bo ta preizkus opravila z odliko. Malo sem se ustrašil sicer, da bo posnemala Ramba in sprejela svoje poslanstvo z lokom na način, da mora nahraniti celotno množico ljudi na Zminškem igrišču in šla lovit srne, zajce, divje prašiče, medvede. In potem bo njen krasen ati morakl to speči vsem skupaj za kosilo. Kaj pa če se medved odloči, da recimo ne pade pod strelom puščice. Ta mala skakalka že lahko teče. Kaj pa jaz s svojim bogim kolenom. Z mojim raztrganim meniskusom? Kako mu bom ušel?

Sledil je izredno strm vzpon v višave. Ne bom pretiraval, da sva osvojila Zminški Triglav. V kolenu je že začelo kljuvati. Zdravnik je strogo v svoji analizi predpisal, da ne smem izvajati nobenih naporov. Posebej je to vidno v delu kjer piše Mnenje:

analiza

Po osvojitvi Zminškega Triglava z izjemnimi razgledi (na sliki se vidi, da je ogromno skal, in da sva višje od Blegoša,..)20160827_101901_resized

sva s suhimi usti prišla do izvira. Skoraj stepla sva se, da sva izbrala pravo steklenico. Namreč v eni se je skrival strup. In seveda si te nisva želela. Vse flaše sva skrbno pregledala, prevohala in na najino srečo izbrala pravo. Tista, ki ni vsebovala astrupa.

20160827_101916_resized

Končno sva se začela spuščati. Še malo in prišla sva do brvi. Zaenkrat sva držala prvo mesto. Jaz z svojim poškodovanim kolenom. In kar naenkrat naju je prehitela ena ekipa. Mala skakalka je rekla nič hudega, bova druga. In še ena ekipa. No pa tretja. Glas je bil malo žalosten. Ampak v srcu sem čutil, da razume. Ne more ati s tako poškodovanim kolenom izvajat nekih akrobacij. Čutil sem, da me bodri, da se bori z mojo bolečino. Izkazovala je hvaležnost tako, da me je z žalostnimi očmi in strahom v srcu opazovala, če bom sploh prišel do konca. Mislim, da jo je bilo strah, da me bo morala nositi.

Pri brvi se je videlo, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Suvereno se je spopadla z oviro. Cela carica. Nimam kaj rečt.

 

Pod njo se vidi ogromen prepad. Zagotovo bi lahko padla in se poškodovala. Ampak ne. V njenih očeh je bil pravi ogenj. Tako kot v atijevih.

Sledi še plezanje po gradu in najhujše: srečanje z gozdnim možem. Strah me je bilo. Nisem vedel kaj naju bo čakalo. Morda nek neandertalec, ki naju bo pojedel za večerjo. Morda kak ortodoksen Štajerc (čeprav jim imam zadnje čase rad). Nekdo ki te že s pogledom popolnoma umiri in vzame ves pogum.

 

Jaz nisem upal it do njega. Gledal sem ga od daleč. Mala skakalka pa je videla hrano. Slišal sem kako ji je krulilo v želodcu. Videl sem kako je suvereno prišla do gozdnega moža. Že lasje so kazali, da je neustrašen in da že dolgo ni bil v civilizaciji. Dolgi ravni, črni lasje. SBIl je kot evropejski indijanec. Tam si je pekel malico. Ampak moja mala, neustrašna hčerka, ki je bila res lačna je šla do njega. Pogledala ga je s pogledom, ki ga zna narediti le ona in takoj ji je odstopil del malice. Celo čestital ji je, da je osvojila to lovoriko. Oviratlon.

Na koncu je bilo vse dobro. Za progo dolgo 1,24 km, kjer sva naredila 81 višinskih metrov, sva potrebovala cca 25 minut. Izgubil sem celo 75 kalorij.

Super organizacija društva ŠD Utrip. Pri celo zgodbi so pomagali še gasilci. Otroci so morali s pravim gasilskim aparatom pogasiti virtualen požar.

Super smo se imeli. Komaj čakamo prihodnje leto. Upam, da brez težav v kolenu.

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: