Skrivnostni kupec

Ponedeljek je bil določen, da se z družino malce razvajamo. Načrt je bil, da prav vsakemu članu družine nekoliko popestrimo dan. Tako, da se malo pocrkljamo. Obisk bazena za tamalo in tavelko, obisk savne za mamico in atija. No mamica se je odločila, da se bo temu izognila.

Zjutraj seveda najprej trening odbojke za tavelko. Po treningu paše hrana. Smo se odločili, da gremo na pizzo v City park. Obiščemo pizzerijo v City parku Al capone. Streže Žiga…. (tako je bilo napisano na računu).

Se usedemo za prosto mizo. In sicer dokaj blizu šanka. Najprej ocena situacije. Žena takoj poznavalsko ugotovi, da uvajajo nov program, ki bo sledil novi zakonodaji (davčne blagajne). Jaz opazujem, da vse nekaj mrgoli, dejansko pa niti ni veliko ljudi. Ja vse mize so zasedene, vendar gostje enakomerno prihajajo in odhajajo. En zaposlen (strežno osebje) nama še posebej vpade v najino vidno polje. Ves čas se nekaj razburja, dela manjšo galamo in se nekaj pritožuje. Prav zanimivo. Tako pred gosti. V kuhinji dela dodatno zmedo, ko nekaj naroči in potem to čez minuto ali dve takoj prekliče. Glede na to, da sva sedela resnično blizu šanka in kuhinje dejansko vse to vidiva, slišiva. Ko gre na računalnik se seveda pritožuje, ker pač ne dela, saj uvajajo nov program. Zraven predvidevam, da dva šefa. Prvi na telefonu, ki se pogovarja (predvidevam) s programerjem in drugi, ki zgolj opazuje …

Po nekje cca 15 minutah opazi, da je resnično samo še naša miza tista, ki še ni oddala naročila. Pride. Nam poda jedilnike in odbrzi naprej. Se vrne čez dobro minuto in pobere naročilo. Pijačo prejmemo v normalnem času. Opazujem sosednjo mizo, ki ravno tako odda naročilo. Z ženo opazujeva kaos. Veliko se vrti okoli tega mojstra, ki se ves čas pritožuje. Zraven dva sli trije lepo strežejo. Brez kake naglice. Umirjeno. Nekako zaupanja vredno. Ta pa. Gre proti kuhinji. Nekaj naroči. Odide. Se vrne nazaj. Prekliče. Gre na konec “terase”, se vrne, ker je pozabil zakaj je šel tja. Odide v kuhinjo, se vrne… Skratka ogromno korakov brez smisla. Ves čas pa slaba volja in izgled, kot da ves čas dela. Saj je delal. Ampak brez smisla. Eni mizi računa, drugi mizi (sočasno) razlaga nekaj drugega. Pa niso bili skupaj. Besno spet oddrvi do kuhinje. Tam premetava listke (predvidevam, da naročila). Kot da je nekaj izgubil. Niti zavedal se nisem, da je bilo to pravzaprav povezano z nami.  In pride po cca 30 min (od prevzema naročila) do nas.  In nas prosi za ponovno naročilo. Da pač niso naredili/naročili. Brez opravičila. Brez ustrezne razlaga. Kot da je to običajno. Se mu zahvalim in rečem, da čakamo že predolgo in da nisem pripravljen čakati ponovno pol ure. Ga prosim za račun. Račun prinese (za pijačo), poračuna, o opravičilu še vedno nič… Ko popijemo (mine cca 10 min) do konca, zopet pride in pove: NO zdaj imamo vaše naročilo pripravljeno. Zopet brez razlage, brez opravičila. Ko se že odpravljamo. Mu razložim, da so se plani spremenili in da ravno odhajamo. Zaželi nam sarkastično; “Lep dan” in odide.

V tej pizzeriji nas ne bodo več videli. Odnos mi je pomemben. Pomemben mi je profesionalen odnos. Sploh ne bi bil problem, če bi se normalno opravičil, če bi imel normalen odnos. Počutil sem se, da sem jaz tam zaradi njega in ne on zaradi mene. Kot da je moja dolžnost, da moj denar pustim pri njemu. In v hrani rad uživam. No, četudi bi se odločil, da pojem, v tem ne bi užival. Prav tako ne vem, če bi prejeli pravo naročilo, če pa ga je izgubil… Vsaj tako je bilo rečeno.

Vsakdo lahko stori napako. Dejansko pa se opraviči za napako samo prvi človek. Oseba, ki ima “jajca”. Ljudje prevečkrat krivijo druge za lastne napake. Ne razumem zakaj. Osebno občudujem tiste, ki se za napako opravičijo, preziram pa tiste, ki za svojo napako okrivijo drugega.