20. Ljubljanski maraton

Super vzdušje. Super organizacija, super udeležba. Sam pa itak premalo pripravljen. Kot vedno. S tem, da je letos ena razlika. Namreč letos nisem niti razmišljal o rezultatu pač pa samo o tem, da uživam na progi, da se ne obremenjujem z rezultatom in da pač pretečem 21 km. To je vse.

Na štartu sem si obljubil, da je čas, da se drugo leto začnem spopadati s ta pravim maratonom. Da imam tehle 21 že mal dosti in da je čas, da gremo stopničko višje.

Pa sploh zdej, ko imam pavzo od kajenja. Pa sploh zdej, ko prvič v življenju hodim redno v fitnes. Pa sploh zdej ko otroc na polno trenirajo razne discipline..

Tako, da je čas, da se nagradim. Največ skrbi imam z motivacijo. Ampak mislim, da letos to ne bo problem. Tale moj As Fit (fitnes čisto blizu mene) in super trenerja bosta zagotovo poskrbela, da bo to šlo skozi. Poskrbela bosta, da bom pravilno treniral in pa seveda, da bom dosti treniral. Sicer se ju malo bojim. Mata kr mišice. Pa mislim, da sta tudi višja od mene. Tako, da si niti ne drznem kaj protestirati.

Seveda je tu še ŠD Utrip. Morda bom kakega Utripovca shecal da bo šel z mano na kakšen dolg tek. Se mogoče kdo javi? Aja omejitev je zgolj hitrost. Max hitrost bo v štartu med 6:00 in 6:30 min na km. Namreč gre se za užitek in ne tekmovanje. Poleg tega pri nas ni ravnine. Oziroma jo je za vzorec… Se kdo javi? Timing in lokacija seveda po dogovoru…

Ampak tokratni jubilejni maraton je bil naravnost idealen. Vreme izjemno. Temperatura je bila ravno prava. Vzdušje pa tako ali tako olimpijsko. Že ko začneš, te skupina THE STROJ ponese in ti da polno adrenalina. Sledijo navijači, ki jih je bilo tokrat res veliko. Poleg tega je bilo ob progi polno glasbene spremljave. Precej bobnarjev, godba na pihala, celo ena rock skupina mladostnikov je na Viču na polno žgala. Super je bilo.

V Šiški sem mislil, da se bom zgrudil. Pa ne zaradi preutrujenosti. Zaradi navijanja očeta. Odkar tečen se je prvič pojavil na prireditvi in navijal. Kar odneslo me je do njega, da sem se mu zahvalil. Tudi on je bil šokiran, da kljub temu, da je bilo že nekaj km za mano, da sem lahko brez težav in brez bolečin (tako je zgledalo) kar odletel do njega. No tudi sam sem šokiral sebe. Kot bi zbral neko neverjetno moč.

Na poti je bilo ogromno malčkov, ki so talali petke. Res super. Celo zgodbo popestri. V bistvu se je ves čas proge nekaj dogaja. To popestri celo progo, jo naredi zanimivo in hkrati razbije monotonost.

Na maratonu mi je všeč, da po dolgem času vidim kar nekaj tekačev. Nekaj tekačev imam res za vzor. Recimo Matko. Z Matkotom se osebno sicer ne poznava. Mi je žal, Se bova spoznala, enkrat. Stric ima volje, želje in pozitivne energije za izvoz. In taki so mi všeč. In to vidiš samo z dejanji. Ne rabiš se niti pogovarjat z njim. In Matko ni edini izbranec. Precej jih je. Najbolj pa občudujem ate, ki imajo 60 let in več in tečejo hitreje in bolje kot jaz. Saj to sicer ni težko, vsekakor pa jih je zanimivo opazovati. Ti dajo volje.

Po maratonu pridem domov. Namažen razbolele nogice z magnezijem, Matr, To pika. In pikalo je še nekaj časa. AMpak danes je bistveno bolje. Skoraj tako, da bi lahko pretekel že kakšno počasno 10ko. No to ne. Upam pa, da bom šel kasneje na kakšen počasen sprehod. Ta teden lahko. Imajo otroci počitnice. Sem z njimi doma. Po dolgem času.