Ko sem bil v obdobju odraščanja (beri pubertete) sem si ogledal vse filme, ki so imeli v naslovu Rambo, Predator,… Ogledal sem si vaje, ki jih izvajajo v tujski legiji, priprave Komandosov, Texas Rangerjev, Navy seals. No takrat je bilo to zame precej zanimivo. Sicer me orožje ni nikoli zanimalo, so me pa zanimale vaje, ki jih delajo, da so kar se da dobro pripravljeni. Doživljali so nehumane napore. Pred časom sem gledal, kako se urijo naši specialci slovenske vojske – zelene baretke. No in ko to takole naštevam naj povem, da se prav nič ne more primerjati z malo zminško avanturo.
Lani sem bil udeleženec mini zminške avanture, letos pa sem napredoval, da sem lahko nastopil na mali zminški avanturi. No napredoval – tavelka se je odločila, da se bo spopadla z mano s tem izzivom.
Vse se je začelo z javnim razglasom doma, da je zopet Živ Žav v igri. In ker smo lani resnično uživali v celotni zgodbi, je bilo letos samo vprašanje časa, če bomo to spravili to v naš natrpan urnik. In ker je preteklo leto vlogo navijačice prevzela tavelka in videla, kako je uživala tamala, se je letos celo tavelka opogumila, da tudi ona nastopi. V bistvu pošteno povedano jo je tamala “namočila”. Na družinskem sestanku je razložila, da gre tamala z mamico, tavelka pa z neustrašnim fotrom, ki se ne boji nobenega izziva. Ki z veseljem premaguje nehumane ovire. S človekom, ki ga resnično spoštuje in ga ima za svojega življenjskega mentorja. Z njim, ki je njen motivator, z njim, ki ga vselej upošteva in modro sprejema njegove besede. Z njim v katerega ima vero, da je najboljši. Ok. To bi si rad mislil, da bi si mislila o meni, ampak se je žal ustavilo pri besedi fotr – oči…
Sledila je še izbira imen. Imen, ki bodo dodale celotno poanto naši neustrašni avanturi. Ime, ki nas bo motiviralo, ki nam bo pomagalo premagati te napore. Tamali sta se odločili, da bosta leteli na krilih metuljev in bosta z vsako disciplino premagali tako, ko da bi le lahkotno zamahnili s krili in sta tako postali Metuljčici. Midva s tavelko sva si nadela ime, ki nažene strah v kosti tako Supermanu, Batmanu, Catwoman, Hulk Hoganu in celo Chucku Norrisu. Postala sva Javorčka. Nosila bova ponos vasi, kjer živiva. Skratka ne samo, da izražava neustrašnost, izražava tudi srčnost do našega kraja.
Začelo se je. Pridemo ob 9:00 na registracijo. Že prihod tja nam je pokazal, da bo to res nehumano. Vse vojaške in paravojaške enote, ki sem jih naštel na začetku so v primerjavi s tem mali cicibani, pusiji, skratka nič v primerjavi s tem, kar je bilo tukaj. Sprejel nas je čisto pravi gusar. Pa ne tisti iz slovenske nadaljevanke Čisto pravi gusar, ki dejansko ni bil gusar ampak zgolj ena bleda različica tega. Bil je strah vzbujajoč gusar, ki je začuda imel obe nogi. Predvidevam, da je bil v svojih bitkah tako dober, da ga ni mogel ustaviti prav noben sovražnik. Če si ga upal pogledati v oči (jaz sem si drznil) si ugotovil, da je njegove oči izdajajo neustrašen pogum, smrt vzbujajočo grozo in da je za njim ogromno težkih bitk. Bitk, ki se jih spominja s ponosom a vseeno strahospoštovanjem (mimogrede “strahospoštovanjem” je ena daljših slovenskih besed saj vsebuje kar 18 črk). Približal se je mojim otrokom. Razmišljal sem, če bi se skril za ženo, da bi obvaroval vsaj sebe, če že otrok ne morem. Namreč ta zlodej je zgledal prav grozno. Že oči so bile strašljive, če pa omenim še njegove cunje, ki so kazale, da je bil v ogromno spopadih ne samo v vojni z ljudmi pač pa tudi s krvoločnimi morskimi živalmi kot so kamena riba, beli morski pes, modroobočasto hobotnica, slanovodni krokodil (to so bojda najbolje nevarne morske živali). Njegovi čevlji so izgledali kot najbolj obrabljeni vojaški bulerji, ki so kazali, da je velikokrat stal na vratovih svojih žrtev, ki so ga prosile milosti. Dvomim če je kakšni svoji žrtvi prizanesel. Zanimivo je tudi to, da je imel kar dve očesi. To kaže, da je izredno pretkan gusar.
No in ta zlodej (pa še Štajerc po vrhu-vsaj mislim) se je pojavil pred mojimi otroci. Mislil sem si, zdaj pa bo. Nevarno je segel v svoj žep. Mislil sem, da bo potegnil ven najbolj krvoločen nož kar ga pozna človeška vrsta. Ali pa enostavno žlico, ki jo bo uporabil kot nehumano orožje, kot to delajo kakšni čang šlang morilci, ki znajo uporabiti celo najbolj top zobotrebec kot izredno nevarno orožje. On pa je potegnil ven bonbone in jih ponudil otrokom. Seveda sta se moja tavelka in tamala, neustrašni bojevnici takoj odzvali na njegovo povabilo in seveda vzeli bonbone. Ampak šele na koncu sem ugotovil, da ni šlo za prave bonbone pač pa za doping, ki je pomagal mojim otrokom premagati te nečloveške napore na progi.
Kmalu se je približeval štart (ni prihajal ampak čas je hitro minil, da ne bo kakega nesporazuma). Tam je stala tudi ona. Videl sem jo. Ona, ki je pretekla GM40, ki je svojila odlična mesta na raznih trail tekih. Ona, ki ji tekmovalnost teče po žilah. In tam zraven je stala tudi mini ona. Namreč njen podmladek. Videlo se je, da kamen ne pade daleč od drevesa. Pa še to sem opazil, da je bila ona križanka med krvoločnim gusarjem (to so razkrivale oči) in njo tekmovalko, ki razmišlja samo o treningu in zmagi na tekmah. Pri križanka se je videlo, da ima noge srnice (mame) in trup mini tigra (on – krvoločni gusar). Videlo se je, da gresta na zmago. No nima veze. Na koncu nista zmagali, ker so lokalci bili v premočni prednosti, saj so poznali bližnjice, ki so bile nam turistom nepoznane. Jap, kuhna je bla. Ampak tako je življenje. Kot pravim svojim otrokom: “Življenje ni potica.” in “Ni vsak dan nedelja.”. Jutri je mimogrede že ponedeljek. Katastrofa. Treba bo iti v službo…
Torej midva sva štartala kot četrta. Na vso moč sva tekla. Do seveda prve postaje, kjer je mojo tavelko čakal skiro, jaz pa sem bil nagrajen z nehumano dolgim maratonskih tekom, kot ga tečejo na Spartathlonu. Vročina je seveda pripekala kakor v Grčiji kakor v času omenjenega teka. Mislim, da je bilo okoli 50 stopinj. Seveda moja hčerka ni popuščala. Le vsake toliko časa me je vprašala “Oči, a bo šlo?” Pa še to je bil razlog vprašanja ker sem verjetno gledal že s “tabelim” v očeh. Iz mene je teklo, kot da bi prišel ravno iz vode, ko sem preplaval amazonko. No ko sva opravila z drugo postajo, kjer je bilo moje telo že nekaj malega načeto, nas je čakala čisto prava trail preizkušnja. Teren je bil ne nekaj koncih hujši kot Ultra GM40 ali Ultra pušeljc trail, na katerem še nisem bil, vendar se ga imam enkrat udeležiti, vsaj njeno “mini” izvedbo Gm40. Tekla sva po gozdu, mislim, da sva vmes osvojila celo Zminški Triglav, ki je le malo nižji kot Triglav s svojimi mogočnim 2864 metri. Tekla sva po tleh na katera še ni stopila človeška noga razen nekaj tekmovalcev pred nama. Moja tavelka se je spopadala sama s sabo. Saj bi ji pomagal pa je bil tudi moj jezik nekje pri tleh zaradi tega nehumanega napora. Označbe so kazale nam turistom daljšo pot medtem, ko so imeli domačini krajšo in gotovo manj vzpona. Saj drugače ne bi mogli tako hitro in brez težav opraviti z malo avanturo. Na poti sva srečala celo enega izmed organizatorjev. Njegov sine ga je izdal, da pozna pot. Domačin se je čudil (kao) kako pozna otrok pot, otrok pa z namazanim jezikom pove, da pozna pot zaradi gobarjenja. Jeah, righ… Takoj sem ugotovil, da gre za kuhno. Razkrinkani so bili!!! Ob tem naj povem, da gre za poznanega slovenskega bosonogega tekača, pa trail runnerja, pa velikega organizatorja in motivatorja in seveda tudi potapljača, ki je ob podpori svoje družine in seveda liderja Gorazda, snovalca avanture, njenega šefa in seveda še nekaj drugih požrtvovalnih članov ŠD Utrip, pripravil ta izjemen dogodek. Ampak o dogodku malo kasneje.
Ko sva končala s tem delom naju je čakalo kolo. No, kolo je čakalo tavelko, mene pa seveda še ena porcija nehumanega teka. Tavelka ni imela nobenega prizanašanja. Kolo je poganjala kot za stavo, jaz pa zraven seveda sopihal na škrge (čeprav jih nimam), saj je šlo za pravo MTB preizkušnjo, kjer je bistveno lažje udejstvovanje na kolesu, kot pa s tekom. Tukaj mi ni prizanašala. Mislim, da je tekmovala sama s seboj. Ob koncu discipline s kolesom naju je spet čakal grozen trail tek. Ampak pred tem seveda okrepčevalnica. Okrepčevalnica je bila polna kot, da bi bil na res pomembni tekmi, ki šteje za svetovni pokal. Miza se je šibila pod dobrotami. Pijača takšna in drugačna, hrane v izobilju, se pravi sadje (nekaj vrst), mislim, da sem videl rozine, sol, … skratka res vse. Žal nisem mogel vsega preizkusiti, ker mi je tekmovalni duh rekel, da se morava boriti naprej. Čeprav moram priznati, da so bile oči oseb, ki so skrbele na okrepčevalnici kar malo zaskrbljene. Verjetno sem izgledal res slabo. Ampak v meni so filmi Rocky pustili pečat. Že ko je Rocky skoraj izgubljal boksarski dvoboj, se je pobral in premagal nasprotnika. Tudi moj duh je tak. Sledil je torej tek. V tej disciplini sva srečala res ogromno živali. Pot nama je prekrižala srnica za katero sem mislil (na začetku) da je skočil medved iz grmovja. Brez strahu sva nadaljevala pot in prišla do pajkove mreže. Šlo je za resnično ogromnega pajka, ki se naju je pravzaprav ustrašil in zbežal, za njim pa je ostala gromozanska pajkova mreža, ki sva jo mogla nekako premagati.
Čutila sva, da se približujeva h koncu. Prišla sva na cilj, kjer sva morala opraviti še plezalno nalogo, izdelati papagaja (kar se je pokazalo kasneje, da gre za najtežjo nalogo), spust z groznega (napihljivega) gradu (canyoning) in potapljanje v globinah Zminškega bazena. Najprej sva si izbrala canyoning iz gradu. S to disciplino sva opravila v trenutku. Ker je bilo pravilo, da s to disciplino opravljaš bos, me je kar malo zaskrbelo. Namreč vonj prešvicanih nog moje tavelke je pokazal, da se je res trudila. Ustrašil sem se za ostale udeležence, da jim ne bo prizaneseno. Na srečo ni bilo hudega. Kar poletela sva do plezalne stene, ki je kazala zobe in strahospoštovanje (ena črka manj kot prej). Ukazano mi je bilo, da stene ne pleza le tavelka ampak tudi jaz. Ustrašil sem se, da me stena ne bo zdržala. Poleg tega je šefica plezalne stene in hkrati predstavnica plezalne šole GRE GOR UKAZALA in to BREZKOMPROMISNO (samo 15 črk) samo nakazala, da se morava premikati (plezati po) le s pomočjo roza oprimkov. Moram povedati, da sem se počutil malce hecno. Jaz bi se raje po modrih. Samo povem. Ko sva s pomočjo znanja te super plezalne učiteljice in najine trme premaga steno, sva šla delat papagaja. Tega hudičevega papagaja. Moja tavelka se je odločila, da bo naredila najlepšega papagaja, ki bo pobarvan v celoti z rumeno barvo. In da bo barvala z dobro ošiljeno rumeno barvico. In to ne bi bil problem, če ne bi imela stalne obsesije, da mora ves čas šiliti to hudičevo barvico, ki je bila dejansko kot kol in se ni pustila ošiliti. Seveda je bilo potem potrebno prilepiti dva perja, ker eden ni bil dovolj. Pravzaprav ne prilepiti, pač pa ga speti s pomočjo spenjača. In seveda je ravno nama zmanjkalo teh nepotrebnih sponk, kar pomeni, da je bilo potrebno počakati na servis spenjača. Da ne omenjam, da sva izgubljala čas… Aja pa to prekleto papigo je bilo treba najprej izrisati s pomočjo modela potem s pomočjo topih škarij in še s filigransko natančnostjo izrezati (no škarje so bile tako ostre, da bi se lahko urezal, samo moji hčerki so se zdele take ali pa meni, ker je šlo poooooočaaaaaaasiiiiiiiiiiiiiiiii).
Ko sva koooončnooo opravila s papigo je bil potreben le še skok v Zminško globino bazena. Tam je moje dete čakal strašni potapljač (prej gusar), ki je pomagal otrokom, da so lahko s pomočjo jeklenke in pač tistega mehanizma za potapljanje iskali zlatnik v tem izredno velikem bazenu. No moji tavelki je to bilo tako všeč, da si je vzela čas. Kljub temu, da je bilo v bazenu ogromno zlatnikov, ki si jih lahko pobral z roko, se je moja tavelka odločila, da bo izbrala najlepši zlatnik. Naj omenim, da je čas tekel… In seveda se ob tem ni dala motiti. To bi lahko naredila enostavno. Skok v vodo. Tisto reč za potapljanje v usta. Daš roko in glavo v vodo. Stegneš roko. Vzameš katerikoli zlatnik, se dvigneš in splezaš iz bazena. No pri nas je bilo drugače. Skok v vodo. Predavanje na temo potapljanja in dihanja pod vodo. Tista reč v usta. In gledanje. Opazovanje. Sem mislil, da išče ribe v gumijasto / plastičnem bazenu. Ali pa školjke. No in potem končno vzame zlatnik, ki ni bil ok. Tako, da je bilo treba vajo ponoviti. In potem končno pravi zlatnik. In končno cilj.
Naj povem, da je bila to še ena izmed izjemnih prireditev ŠD utrip. Organizacija kot da bi bil na nekem hudo dobro organiziranem svetovnem prvenstvu, kjer se sponzorji tepejo, da dajo denar. Vsak udeleženec je dobil bogato vrečko, na koncu ročno izdelano medaljo (pa ne nekaj na easy medaljo). Medalja je resnično dragocen spomin. Seveda je vsak udeleženec prejel tudi hrano in pijačo (v okviru štartnine). Letos je bilo po mojem vedenju kar 24 ekip. Upam, da s tem zapisom še koga premamim, da se odzove drugo leto. Res odlična organizacija, ogromno srčnosti in želje. Drugo leto jim bo težko. Namreč standardi prireditve so bili že preteklo leto visoki, letos je šla lestvica še višje. Drugo leto bo težko preseči že visoko zastavljena pričakovanja.
Za udeležbo na omenjeni avanturi ni potrebno ogromno treninga, če slučajno to koga odvrača. Pomembno je zgolj druženje z otrokom. Sam menim, da je v današnjem času tega veliko premalo. Otroci so prevečkrat prepuščeni sami sebi, starši pa preobremenjeni s službo in drugimi obveznostmi. Zminška avantura je nekaj kar razbija ravno to. Namreč dnevno monotonost in hkrati omogoča “kvaliteten čas z otrokom”. Morda lahko to marsikaterega starša prepriča, da lahko z otrokom počne tudi kaj drugega, kot zgolj igranje enke, monopolya in še kaj drugega v zaprtem prostoru. Z igrami enka in podobno ni nič narobe. Lahko pa čas poletja in lepih dni izkoristimo tudi za kaj takšnega kot je Zminška avantura.
ŠD Utrip, hvala vam za izjemen dogodek, kjer je pomembno le druženje med otrokom in staršem. Zmagovalci smo bili vsi. Nisem videl niti enega razočaranega obraza. Vsi, tako otroci, kot starši smo res izjemno uživali.
Zapis je res malo daljši ampak vsak meter pretečenih, prehojenih 3,73 km in osvojenih 252 višinskih metrov si zasluži prav to.
Hotel "Na kljuki" 
Oddajte komentar