Radenci

Treniram premalo, da bi dosegel boljši rezultat. Dostikrat zmanjka motivacije. Ampak to niti ni pomembno. Pomembno je, da pri teku uživam.
Radenci niso bili v planu v letošnjem letu. Nekako so me vedno odbijali, ker naj bi bilo v Radencih bojda zelo vroče ali pa naj bi pral dež. No letošnji Radenci niso bili nič od tega. Bili so naravnost idealni. Morda kake pet stopinj pretopli pa vseeno skoraj idealni. Ni bilo sonca, ni bilo dežja.
Letos sem imel čast teči v SLOSKI ekipi. To pomeni skupaj s športniki Smučarske zveze Slovenije. Bilo je naravnost idealno. Po eni strani pa malo brutalno. Vstal sem ob 4.00 zjutraj. Treba je bilo naresti jutranji ritual. Zjutraj pravzaprav niti nisem vedel zakaj me je zbudila budilka, zakaj sem pravzaprav vstal tako zgodaj. No po nekaj trenutkih sem se zavedal, da sem pravzaprav buden in da imam danes THE tek… Radenci, 21km.
Ob 5:50 zbor na sedežu SZS.
Pot tja je bila polna pričakovanj. Ves čas smo klepetali v kombiju. Prihod v Radence ravno pravi čas. Zopet ritual, preoblačenje, ogrevanje, srečanje nekaj sotekačev in štart. Začel sem odlično, ravno tako kot sem si zastavil. Lep dober tempo do 10 km. Potem se je začelo nekaj malega težav. Okrepčevalnice lepo postavljene. Na vsake 2,5 km. Založene tudi dobro. Zdelo se mi je, da je šlo v bistvu precej počasi. Ves čas ravnina. Občutek sem imel, da ves čas tečemo gor in dol po nekih ulicah. Na progi se je znašel je tekač, ki je bil precej agresiven. Namreč vsakogar, ki ga je prehitel je v najprej malenskostno (grdo) obutal s pestmi, da se mu je umaknil. Ves čas je malo brundal. Potem je želel malo krajšati po, pa so mu to drugi sotekači preprečili. Prav zanimivo ga je bilo opazovati. In potem se je pritoževal, da proga ni dobro postavljena. Hecen možak. Po 10 km se je poznalo, da imam premalo teka v nogah. Pa vseeno. Treba se je bilo malo pomatrati. Na vsaki drugi okrepčevalnici sem se ustavil in napojil z vodo, pojedel dve pomaranči in šel naprej. Na okrepčevalnicah sem hodil. Nekdo me je nekaj hotel spodbujati, da bi tekel, ko jem, pa sem mu razložil, da imajo še živali pri jedi rade mir in da ne tečejo. Se je začel smejati. Meni se pa pravzaprav ni zdelo smešno. Ampak na koncu mi je dal prav. Ob progi je bilo nekaj navijačev. Ampak nekega navdušenja za prav huronsko navijanje ni bilo. Če primerjam s Tekom štirih mostov v Škofji Loki ali pa z Ljubljanskim maratonom je bilo navijačev minimalno. Ampak vse drugo je štimalo u nulo. Vse zelo lepo organizirano. Na progi brez kakršnih koli težav ali pomanjkanja.
Kriza je zopet nastopila na 19 km. To je nekako že stalnica. Tam se začne pravi boj. Glava ne želi več poslušati. Pa tudi noge protestirajo. Pravijo, da to enostavno ni ničemur podobno. Slab kilometer in pol pred ciljem srečam sodelavca. On je že odtekel svoje. Šel je na 10 km. Ko me je videl se mi je pridružil. Z mano je tekel cca pol km. To je bilo prav prijetno. Super. Dodal mi je malo vzpodbude. Nekoliko me je dvignil. Zato sem mu posebej hvaležen. Red izjemno. Pol km pred ciljem se je poslovil. Vnema pa je še vedno ostala. Na koncu v cilju so nas pričakali naši junaki in junakinje skakalci in skakalke. Dajali so nam medalje. Super je bilo. Potem pa glavno presenečenje. Tuši. Slovenska vojska je poskrbela, da smo se lahko stuširali. VELIKA HVALA!!! Namreč tega še nisem doživel, da greš lahko po teku direktno pod tuš. Izredno lepo in dobro pripravljeno. Po tušu pa seveda sledi zasluženo pivo in hrana. Bograč je pasal tako kot še nikoli. In prekmurska gibanica… Ni boljšega.
Vožnja domov je bila tiha. Mirna. Nekako smo vsi razmišljali o svojih rezultatih. Jaz sem celo eno kitico odspal. Organizacija SUPER!!! Hvala #sloski in Andraž Kajtner.
Rezultat: Izboljšal za cca 4 min. Vesel. Spet mi je dalo malo volje. Naslednji tek meni najljubši: Tek Štirih mostov. Tokrat s ŠD Utrip. Komaj čakam!!!