47 48 1231 48

No začelo se je v bistvu v začetku marca, ko sem se malo obračal z avtomobilom. Takrat sem nekako čutil, da v marcu ne bo ravno veliko treningov. Pa tako pridno sem se začel pripravljat. Potem je bila Planica, ki mi ravno tako ni dovoljevala dovolj treninga.
Pa pričnimo. Priprava se je pričela že večer prej. Lepo sem si pripravil nahrbtnik in seveda dodatno športno torbo. Naučil sem se, da vedno vzamem vsaj dve opremi glede na napovedano vreme. To je pomenilo tudi anorak za tek, ki super ščiti pred vetrom. In ker nisem vedel katera barva mi je bolj všeč (rumena ali bela) sem vzel kar oba. Zihr je zihr.
Včeraj zvečer nisem mogel zaspat, čeprav obstaja neko pravilo, da greš pred tekmo prej spat. Meni gre ob tem najbolj na živce, da se premetavam po postelji. In gledam v strop. Tako ne morem štet niti ovc pa zvezd tudi ne. Pri spanju mora biti popolna tema, drugače me vse moti.
Dan tekme. Pridem točno eno uro pred tekmo na samo prizorišče. Na eni strani poln pričakovanj, na drugi poln neke slabe volje, saj sem vedel, da pravzaprav za tole nisem pripravljen. Srečam Utripovce. Zelo sem jih bil vesel. In hkrati sem se danes odločil, da naredim tudi ta hraber korak, da se včlanim v to super športno društvo. Zakaj? Fantje in dekleta so res super. Ni nekih negativnih energij, vsi stopijo skupaj, ko je to potrebno. Nesebično so me sprejeli medse nekje oktobra lansko leto, da sem lahko celo zimo tekel z njimi. Dejansko sem kar nekaj napredoval. Potem pa marec… Naj gre nekam tale marec.
In štart! Gremo! Utrip je bil na 120 v trenutku, pravzaprav še predenj sem začel teči. Že včeraj sem zvedel, da bo na prvi okrepčevalnici ravno ŠD Utrip. To je pomenilo, da vode in drugih okrepčil zagotovo ne bo zmanjkalo. Utripovcem se to ne more zgoditi. Lani se mi je to zgodilo. Sonce je pričelo pripekati, na drugi strani pa tudi veter pihati. Meni najbolj neugodna kombinacija. Vetra in da je preveč vroče ne maram. Moje telo se mora počasi začeti prilagajati na vročino. Spomnil sem se na anorak. Moj krasen anorak. V bistvu barva sploh ni bila pomembna, samo ta moj super anorak, vsaj eden izmed njiju, bi mi izredno pomagal. Namreč veter ne bi imel šans. Na žalost sta oba ostala v avtu. Pa gremo naprej. Nadaljujem s tekom. Dejansko mi je kar šlo. Lepo počasi, da ne zmanjka prehitro energije. Srečamo maco/Ireno na progi. Prijetno pričneva klepetati. Razloži mi neko metodo za odganjanje bolečin. Gre za moč pozitivnega mišljenja in zdravljenja. Zanimiva alternativna metoda. In sem začel 47 48 1231 48. In tečem. In 47 48 1231 48. Lepo se prehitevava z Ireno. Jaz jo prehitim, ko gre navzdol, ona mene ko gremo gor. In tako se je lepo nadaljevalo kar nekaj časa. Do nekje 15 km. Pa spet štejem 47 48 1231 48. Namreč začele so se bolečine. Prva bolečina se je pokazala na ledvicah ali na hrbtu. Ne vem točno. Ampak začelo je boleti. Na srečo sem imel s seboj kar nekaj tekočine, tako da sem začel na polno piti, ker kot kaže na okrepčevalnicah nisem dovolj pil. Čeprav se mi to sploh ni zdelo. Vsaj dva lončka tekočine na okrepčevalnico. Začne se druga bolečina. Seveda ko odpravim prvo. Noga mi začne zabijat. To pomeni, da se je očitno moja noga razlezla kot ena z vodo napolnjena spužva. Bolelo je ko …. Razmišljal sem, da bi kar sezul čevlje. Da pa to ni bilo dovolj, sem vmes pojedel še eno energijsko čokoladko. Prav sedla je na svoje mesto. Potem pa se je začel oglašat želodec ali kaj jest vem kaj. Namreč zdelo se mi je, da me bo pognalo. Na srečo sem bil v gozdu, po drugi strani pa mi to sploh ni ustrezalo. No in potem se zgodi. Dvakrat kako bi rekel, se olajšam zračno in počutje spet boljše, noga pa… Jao… Bolelo je ko strela. Noga je zabijala ob konec. Razmišljal sem, da bi se resnično sezul in nadaljeval bos. Ker energije sem imel dovolj. Pa tudi utrujenost še ni bila prevelika. Ampak vsak korak je bil res boleč. Zadnjih 6 kilometrov. Nisem vedel, če bom zmogel. Prav boril sem se sam s sabo. Šlo je na trmo. In na prav nič drugega. Teči nisem več mogel, ker so me prsti tako boleli, da sem bil mnenja, da bom moje lepe, elegantne nožne prstke čisto uničil. Še dobro, da nisem imel nalakiranih, ker to pa bi me skrbelo. Torej zadnjih 6 kilometrov je bila hoja. Zadnji klanec pa. Matr tiste dva kilometra. Dva koraka naprej številke 47 48 1231 48 in en nazaj. Pa spet razmišljanje kakšna bo hrana. Lani je bil dunajski zrezek, kaj bo letos. Tako sem si želel telečje obare in žgancev. To je bilo prvo leto. Prav vohal sem jo. Prav videl sem, kako dajem v usta žlico telečje obare. Pole tega sem sem razmišljal, če bi se sezul bi prav vse srnice iz gozda ušle, tega pa seveda ne smem dovoliti. Pa tudi lisičke bi se prestrašile. Borba je bila. Noge so bolele. Končno na cilju. Ko pridem na cilj mi Stanko prijazno prinese pivo. Ampak v supergah nisem zdržal niti sekunde. Ko se usedem na tla pa ugrizne…matr… sem rekel pa to ne more biti res, kaj vse se mi bo še zgodilo. Krč me je resno prijel in sicer sem se ustrašil, da ne bom uspel več vstati. Ampak je šlo. Pivo je šlo po grlu tako hitro, da sploh nisem opazil, kdaj ga je zmanjkalo.
Pregled tekme in same organizacije: Govorim lahko samo o presežkih. Okrepčevalnice resnično bogato založene. Ampak res bogato. Coca Cola, elektroliti, voda, banane, pomarančne, arašidi,… ni da ni. In to čisto na vsaki okrepčevalnici. Pijače več kot dovolj. Organizator ŠD Vaitapu se je izjemno potrudil. Označenost proge. Prvo leto smo se malo izgubljali, drugo leto je bilo v redu, letos pa izjemno. Lepo, dovolj pogosto označena proga. Ni mi bilo potrebno narediti niti koraka več, kot je bilo potrebno. Namreč nisem zgrešil nisem niti enega koraka.
Hrana. Tokrat presenečenje. Golaž in polenta. Pravzaprav popravek, okusen golaž in okusna polenta. Na koncu še podelitev, še eno pivo, seveda s ŠD Utrip in gremo domov.
Doma pa presenečenje. Žena že pripravljala kopel z zvarki, ki so mi v trenutku dali dovolj zaloge in energije, da smo se odpravili še v trgovino, pravzaprav trgovine…

Tako, poročilo je napisano. Res SUPER pohvale organizatorju. Ko sem končal s tekmo je bil sklep, da drugo leto pa res ne grem več v to mučilnico, no zdaj nekaj ur po tekmi pa nisem več tako prepričan. Samo treba bo biti bolj pripravljen.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: