Turizmu pomaga lastna glava

Danes bil na šolski tržnici pod okriljem projekta “Turizmu pomaga lastna glava”. Projekt organizira Turistična zveza Slovenije.

O projektu imajo zapisano naslednje:
Projekt Turizmu pomaga lastna glava je celovit sistem organiziranega delovanja osnovnošolske mladine v turizmu. Vsebina projekta je vezana na raziskovanje turizma v domačem kraju, ugotavljanju možnosti za hitrejši razvoj in oblikovanje take ponudbe, ki bo vzpodbudila podjetništvo in trženje naravnih danosti ter tudi ostale ponudbe v vseh možnih oblikah. Več o projektu na naslednji povezavi: http://www.turisticna-zveza.si/OgledProjektov.php?id=11

Vsako leto (letos že 29 po vrsti) razpišejo tudi tematiko. Letos so bili “lokalne zgodbe in njihovi junaki”.

Moja tavelka je seveda sodelovala. Predstavljala je svojo osnovno šolo.

Projekt je po mojem super dogodek tako za otroke, starše in seveda tudi ostale obiskovalce Mercator Centra (tokrat) na Primskovem v Kranju. Tokrat je bila pač gorenjska regija. Cel projekt je lepo izpeljan. Otroci se trudijo, da kar najbolje predstavijo svoj domači kraj. Obiskal sem kar nekaj stojnic in na ta zanimiv način spoznal nekaj novih krajev. No ne spoznal nove kraje pač pa spoznal nekaj zanimivosti iz teh krajev. Otroci so se res trudili. Vsakemu so z žarom skozi zgodbo predstavljali svoj kraj. Najbolj (poleg seveda “naše”) mi je v spominu ostala stojnica iz Bohinja. Otroci v starosti od nekje 9 do 13 let so mi “predstavili” Agatho Christie, pisateljico detektivk, ki je preživela nekaj dni v Bohinju. Na spletu sem našel, da se je to zgodilo leta 1967. Predstavili so mi njen lik iz detektivk medtem ko sem čakal na vožnjo z “vozičkom” po Bohinju. Ko sva s tamalo prišla na vrsto, so naju odpeljali v temno hišico, naju opozorili, da bo v naju plusknilo Bohinjsko jezero (se je res zgodilo – sva bila nežno pošpricana) in nama predstavili nekaj skrivnosti Bohinja. Seveda so naju nekajkrat (po tem ko sva rešila skrivnostno uganko – napis na sredini jezera) povabili, da naj obiščeva Bohinj. Izredno zanimivo mi je bilo, da so naju celo povabili v TIC Bohinj. Celo reč sem vzel seveda zelo resno. Nisem jim izdal, da sem nekajkrat letno v Bohinju, da imam tam dobrega prijatelja, ki je hkrati odgovoren za turizem v Bohinju. Z njim tudi večkrat debatirava o raznih takšnih in drugačnih projektih, seveda večino iz Bohinja. Z Juretom hkrati tudi vodiva kakšen turnir v odbojki na mivki.

Seveda cela reč ne gre brez tekmovanja. Šole tekmujejo v treh “disciplinah” v skladu z razpisano tematiko in sicer z napisano pisno nalogo, samo postavitvijo stojnice in seveda s predstavitvijo/prezentacijo samega kraja, ki jo morajo seveda oddelati. Naša šola je dobila srebrno plaketo. Vesel sem. Zadovoljen. Ne gre mi za samo nagrado, kot za to, da so se potrudili to narediti čisto samostojno, da so to delali ob aktivnostih v šoli, saj je udeležba na popolni prostovoljni bazi. Pomembno mi je, da so ob tem uživali. In ta užitek je bilo užitek gledati. Oči so jim sijale. Dogajalo se jim je. Bili so ponosni na svoj izdelek in borili so se, da so kar najbolje predstavili kraj, ki nima nekega hudega turističnega atributa razen nekaj km oddaljenega smučišča Stari vrh. Ampak oni ne predstavljajo malo opevanega smučišča pač pa kraj pod Blegošem. Torej smučišča v tej zgodbi, ki bi jim morda prinesel dodatne pike, niti ne omenijo. Trudijo se predstaviti kraj, ki ima vsega skupaj nekaj turističnih kmetij, kolikor vem eno gostilno (nisem gledal kako široko so šli), nekaj manjših cerkvic (kot vsak slovenski kraj) in malo morje obdelovalnih površin, precej gozda in gora Blegoš z 1562 m višine. In to je to. Najstarejša zadeva, ki sem jo do sedaj spoznal o tem kraju je, da je bil tukaj celo rimski vodovod in da je to ena izmed najbolj sončnih vasi v Sloveniji. In to je to. Zdaj pa si zmisli zgodbo. In ti otroci so si jo. Svojo maskoto Javorčka uporabljajo kot rdečo nit že vrsto let, ostalo pa si zmišljujejo seveda vse v kontekstu javorske okolice. V skladu z razpisano tematiko pa tudi ne poznam kake pametne lokalne zgodbe in z njo povezani junaki, kot so Kekec, Martin Krpan, Peter Klepec in podobni. Imamo enega ali dva znana slikarja in prav tako enega ali dva znana kiparja, drugi pa meni žal niso znani. Zagotovo pa slikar ali kipar nista neki posebni razburljivi ikoni o katerih bi z veseljem pripovedovali 10 ali 11 letni otroci.

Da ima cel projekt rep in glavo je seveda določeno v izredno strogem in jasnem pravilniku, ki ga podajam na naslednji povezavi: http://www.turisticna-zveza.si/Novice/220/PRAVILNIK%20TPLG%202010.pdf

In zakaj pravzaprav to pišem? Pojma nimam. Vem pa, da bi se tako organizatorji kot sponzorji lahko potrudili narediti nekoliko več promocije okoli omenjenih tržnic. Prepričan sem, da bi si marsikdo z veseljem vzel čas za ogled. Navsezadnje bi bil to lep zgled tudi staršem z mlajšimi otroci saj bi bil to za njih res krasen dogodek s katerimi bi le ti lahko spoznali nekaj slovenskih krajev oziroma svojo okolico, če se seveda projekt dogaja v njihovi bližini.

Dober projekt, ki si vsekakor zasluži več pozornosti!