Marec

Kakšen mesec. Prav nor. Samo norenje. Začelo se je s prometno nesrečo, ko sem se obrnil na glavo, nadaljevalo s smučarijo Sberbank v Kranjski gori, skoraj doživel vrhunec v Planici, dejanski vrhunec pa je bil prejem nagrade za učinkovito oglaševanje/marketing Effie 2014.
Prometna nesreča je šla mimo mene kot bi mignil. Avto popolnoma uničil. Se zgodi…
Planica je bila delovna. Tri dni letanja gor/dol, levo/desno… In uspehi naših skakalcev? Izjemni. Mislim, da je bila to zgodovinska Planica. Pa vseeno ima Planica grenak priokus. Kot prvi je zastonjkarstvo. In sicer zastonjkarstvo za karte. Namreč fehtarjenje za karte je neumorno. Še dobro, da ne delam bodisi za SZS ali pa kot organizator tekmovanja. Ti ljudje se mi smilijo. Pred Planico ne mine minuta, da ne bi prejeli klica po zastonj karti. In potem razne takšne in drugačne grožnje. Če pa analiziram ceno karte: Basic karta je 29 EUR (na dan prireditve). S to karto si pridobiš ogled tekme in prevoz na in iz tekme. Je to veliko? Ja za nekatere verjamem, da je veliko, za tiste fehtarje pa dvomim. Mislim, da ni. Seveda pa navadna karta ni dovolj. Treba je podeliti VIP karto. Cena VIP karte se giblje od cca 40 EUR do 200 EUR. S to karto imaš omogečen prevoz in nekaj hrane in pijače. Poleg tega pa tudi boljši ogled tekme. Je to drago? Za tiste, ki dejansko fehtajo ni. Ampak to je postal nacionalni šport. Kot drug grenak priokus je uspeh slovenske skakalne reprezentance. Vse tri dni so fantje stali na stopničkah. V petek in nedeljo dva, ko je bila posamezna tekma, v soboto, ko pa je bila ekipna pa na najvišji. In zakaj so bili nekateri slabe volje? Ker Prevc ni osvojil pokala. Ker mu je bil blizu in ker so nekateri zahtevali, da bi se taktiziralo. Pa se ni. Hvala Bogu! Fantje so pokazali, da so pravi športniki. Še posebej se je tukaj pokazal Peter, ki je podal izredno zrele in poštene izjave.
Konec marca pa še srebrni Effie. Noro. Pravzaprav se niti ne zavedam kaj smo prejeli. Veliko ljudi okoli mene je zadovoljnih, srečnih, jaz pa nekako ne. Sploh ne morem uživati v tistih petih minutah “slave”. Iščem že aktivnosti za naprej. Želim si novih doživetij, novih aktivnosti. Je kaj narobe z mano? Pojma nimam. Na FB sem prejel ogromno čestitk, prav tako v živo, pa tudi po mailu,… ampak meni se vse zdi nenaravno. Sploh če se spomnim koliko dela je bilo zadaj. Kako nas je bilo takrat nekaj oseb samih, ko smo razvijali. Kako smo delali ponoči in ob sobotah, da smo lahko izpeljali do konca, kar smo si zadali. Takrat nismo razmišljali o Effie nagradi. Takrat smo razmišljali zgolj o tem, da naredmo super projekt/proces, ki bo popeljal našo blagovno znamko v višave ter hkrati presegli nek mit o bančništvu. Danes se počutim prazno. Ne uživam. Ne sprejemam. V bistvu samo počivam. In ti mi je edini užitek ta trenutek, ker mesec marec je bil res naporen. Pa seveda zamenjava avtomobila zaradi prometne nesreče. Vesel sem, da se mi ni zgodilo nič, da nisem naredil nobene škode (razen materialne in še to sebi). Kot moški bi moral biti vesel, da imam nov avto, ker to je popestritev. Pa tudi tukaj ne občutim nič. Katastroga. Skoraj bi rekel, da sem popolnoma brez občutkov, brez veselja. Mogoče imam pa preveč vsega in bo potrebna sprememba? Pojma nimam.