Februar

Sicer meseca februarja še ni konec, pa vseeno. V februarju tekaško nisem bil najbolj priden. V januarju sem začel pridno in naredil 200 km, februar pa se bo ustavil pri cca 100 km. Kar ni veliko. Temu je botrovalo nekaj slabega vremena (sneg) in pomanjkanje volje. Hvala Bogu se zdaj kažejo sončni žarki in se situacija že izboljšuje. Včeraj sem šel na tek spet z mojimi ŠD Utrip. Sicer tam udeležba nekaj pada. Zadnje čase hodimo le še štirje na tekaški trening. Od začetnega navdušenja (prelen sem, da bi pogledal koliko nas je bilo v največjem številu) mislim, da 18, tokrat res upad. Mogoče je temu kriva zima, nekaj malega mraza ampak vseeno. Škoda. Upam, da se situacija zdaj nekoliko spremeni.
Včeraj je bila na vrsti ravninska trasa. Utripovci jo poimenujejo mestna. Do mene so bili usmiljeni. Namreč za njihove razmere so tekli počasi, jaz pa sem za moje razmere tekel izredno hitro. No čeprav sem imel nekaj malega rezerve saj nikoli ne grem do konca. Ne vem zakaj. Ne znam. Šele na koncu ugotovim, da dejansko nisem preveč zmatran in nobenih bolečin ni… Kar je po mojem mnenju super.
Ta mestna tura je bila v bistvu prijetna popestritev že stalnih tras. Namreč tekli smo po Škofji Loki, nekaj malega so me zmotile stopnice, ki so dejansko popestrile sam tek, hkrati pa sem videl, da bo potrebno kar precej trudi vložiti, da bom še naprej napredoval.
Zanimivo mi je pri Utripovcih, da še posebej ena tekačica vsakič malo jamra, da ravno tisti dan ni najbolj pripravljena. In da ravno tisti dan bo šlo počasi, potem pa kakor srnica steče, kot da je vstala iz postelje in šiba čez drn in strn brez kakršnihkoli ovir. Pa da ne rečem, da je imela za samo polmaraton. Po drugi strani pa je zadaj teči prav poseben užitek. Namreč opazuješ kako šibajo. No zdaj že lahko opazujem. Pred časom sem imel veliko dela predvsem s samim seboj. Kar nekaj energije je šlo v nič, da sem delal vsaj približno pravilne korake, da sem pravilno dihal, da sem se počutil kar se da ugodno.
Namreč maraton bo tukaj en/dva/tri. Ja in včeraj spet past. Namreč tempo, ki ga imajo Utripovci je za mene nekoliko prehud. Čeprav moram priznati, da nekaj napredka je. Ampak bo moral biti pa veliko bolj konstanten trening. Skratka več, več, več. Zdaj ko se začenjajo lepi dnevi se bom potrudil, da pridem back on track na razdalje iz meseca januarja, namreč najnaj21.si se približuje.
Letos je tekaški koledar bistveno bolj poln, kot pretekla leta. Najprej že železni najnaj21. Tukaj se bo videlo koliko sem napredoval, potem sledi World Run. Tam imam željo doseči nekaj malega več kot 20 km, potem nova novost, namreč Radenci. Radencev se še posebej veselim saj bom tokrat tekel (kot pravi Andraž) z prejemniki Olimpijskih medalj (Vesna Fabjan), “stregli” (na okrepčevalnicah) pa me bodo ravno tako prejemniki olimpijskih medalj (Peter Prevc). Sicer koliko bom tekel z Vesno bo še zanimivo. Verjetno prvih pet metrov… No nadaljeval bom s Tekom štirih mostov, sezona pa se bo morda zaključila z maratonom konec oktobra. Takrat si res želim, da pretečem 42 km, čeprav bo kar dolga. Ampak kjer je volja… Morda, morda pa pride po Ljubljanskem maratonu na vrsto še ena tekaška prireditev. Ampak o tej le, če bom zares dobro pripravljen. Časa je dovolj, vendar se bo potrebno potruditi, da pridem do tja.
Nič, danes bo treba tečt…