prvih 200 km

Moj dolg jezik… Treniral sem nekje 2 do 3 x tedensko. Pa še to v obdobjih, ko sem bil najbolj priden. Dolge teke sem prakticiral ko se mi je dalo. Skratka nič pametnega. Napredek seveda temu posledično počasen, ker pač niti nisem treniral vsak teden. Treniral pridno mesec ali dva, potem pa spet kriza.
Pa se je spremenilo. Najprej tek s tekaško skupino ŠD Utrip. Super skupina. Taka simpatična, prijazna,… Potem pa spet treningi z Davidom Kaduncem vsake 14 dni v okviru službe. In njegov Rožnik. Matr mi je šel na živce. Najprej ravnina potem pa počasten klanec s katerim nikakor nisva mogla skleniti prijateljstva.
In pride novo leto. In moj jezik. Omenim Davidu, da si želim preteči maraton in da je letošnje leto kot naročeno za to. Pa niti nisem omenil kdaj. V bistvu niti ni pomembno. Glavno, da je letos. Prinese mi program. Najbolj brutalen. Vsaj po prvem videnju, seveda predenj sem začel teči po programu. Videl sem že precej programov za maraton. Večina jih je bila v 16 tednih do maratona, najkrajši pa kar v 10 tednih do maratona. No noben me ni prepričal. In potem je David prinesel: Do maratona v 32 tednih. Jap. Vsi prej omenjeni so imeli trening do max 4 tedensko, Davidov pa ima trening kar 6x tedensko. Pa ker je bil za mene dobolj hard, ker pač nisem pussy, sem se odločil, da bom uporabil kar njegovega. Najprej 15 tednov delanja baze, potem nekaj tednov v hrib in potem delo na hitrosti. Seveda je v 15 tednih 1 x tedensko dolgi tek.
Prvi teden je šel blazno počasi. Vsak večer posebej sem se skoraj prepričeval, da je treba iti. Nisem imel problema z razdaljo, pač pa problem s tem, da se je treba prav vsak dan spraviti na tek. Potem me je bilo strah, da ne bom niti zdržal celega tedna. In tako je prvi teden šel mimo. Preživel sem ga. Brez težav, brez tega, da bi imel neke strašne bolečine. In prvi teden naredil tako nekaj malega več kot 50 km, pride drugi teden, naredil spet nekaj več km, vseeno malo manj kot 60 km. Tretji teden pa celo čez 60 km. Zdaj sem na najdaljšem teku 16,5 km. Ta teden ga moram podaljšat za 2 km. Ker pač ne smem pretiravati 🙂 Zadnji dolgi tek je bil naravnost idealen. Tekel sem lahkotno. Na drugi polovici teka sem začel celo nekaj malega pospeševati pa vendar le toliko, da sem lahko še vedno normalno dihal. Gledal na uro, ker nisem mogel verjeti, da tečem pravzaprav lahkotno in da se mi hitrost izboljšuje.
Včeraj sem v tem mesecu presegel 200 km teka v enem mesecu. Na vrsti je bil počasen tek. Tečem s sodelavcem, ki se počasi privaja na tek, tako da je tempo počasen, meni pa ustrezen, saj se hitreje regeneriram. Tako imam vsak drugi dan tak počasen tek, zopet naslednji pa nekaj malega hitreje. Utrip mi (med tekom počasi pada) in počutje je vsak dan boljše.
V bistvu sem precej ponosen nase. Odločil sem se, da bom nadaljeval v tem ritmu, da pa si bom vmes privoščil od časa do časa tudi kakšen dan oddiha, saj ne želim biti suženj teka, pač pa želim še naprej, da je to moj ventil, ki me sprošča, ko lahko zaključim dan in sprostim svoje misli in svoje telo, ki je zakrčeno od sedenja na stolu.
V tem mesecu je torej statistika naslednja:
– dolžina: 204,7 km
– 3.774 višinskih metrov
– 25.860 pokurjenih kalorij

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: