Slovenska hrana – dražja hrana #Epilog

Ne razumem več. Gledam oddajo Epilog. Opazujem kako se “predstavnik” slovenskih kmetov/pridelovalcev hrane huduje nad tem, da ne more prodati svojega pridelka. In poslušam, da kupec ne odloča več kaj kupuje. To je po mojem mnenju narobe svet. Na drugi strani opazujem svoje sosede, za moje pojme prave slovenske kmete. Torej ta naš “predstavnik” slovenskih kmetov raje vrže hrano v smeti, to javno pove in se še dodatno huduje, kot pa da bi jo prodal ceneje, ker bo tako iztržil vsaj nekaj… Se mi zdi tole nekoliko neumno. Res ne razumem. Po možnosti je država temu “predstavniku” dala še subvencijo…
Na drugi strani pa moji sosedje. Rad se pogovarjam z njimi. Občudujem jih. Ves čas razvijajo. Ves čas se trudijo, da nadgradijo svojo kmetijo. V večini primerov gre za kmete, ki se ukvarjajo s “pridelavo” mleka. Hkrati pa delajo še mnogo drugih zadev. Recimo obdelujejo gozd, nekateri “pridelujejo” dodatno jajca in seveda to prodajajo, nekateri dodatno kuhajo še žganje in ga seveda prodajajo, nekateri prodajajo meso… Skratka sistem funkcionira. In razširjajo svoje kmetije. Ne bom rekel, da imajo lepo življenje. Cel dan delajo, se trudijo. In na koncu so nagrajeni. Ne slišim, da bi bili v kakršnihkoli težavah. Imajo svoje redne odjemalce. Nekateri oddajajo svoje mleko v “zbiralnike”, ki gredo nato v mlekarno, drugi zoper oskrbujejo sirarne. Skratka sistem lepo poteka. Sam temu rečem mini proizvodnja.
Pa dajmo malo analizirat “predstavnike”. Pišem na splošno. Država mu je dela subvencijo. Razširil je kmetijo. Po možnosti se je odločil za proizvodnjo nečesa v čemer ne more niti konkurirati na našem slovenskem trgu, na tujega ne more. In investicija je narejena. Potem se čudi. Ne gre mi. Ne morem prodati. Torej država je naredila osnovno funkcijo, da pa bi “predstavniku” dala še znanje, da bi mu pomagala razviti trg, to pa ne. To pa je problem zdaj kmeta. In tukaj bi naš “predstavnik” potreboval le nekega svetovalca, ki ne bi bil uradnik, bivši politik ali kaj podobnega, pač pa dejansko nekdo, ki se spozna na panogo, pozna nekaj malega ekonomije, zna izračunati in predvideti… Torej spet ne veliko. In tako bi imel dodatno delovno mesto. Naš “predstavnik” bi imel več znanja, boljše možnosti za razvoj, hkrati pa bi nad samooskrbo lahko navdušil še koga. Da ne rečem, da bi zaradi ekonomije obsega imel cenejšo pridelavo in slovenski kupec bi zaradi 10 centov razlike na kg skoraj zagotovo raje kupil slovensko hrano, kot pa uvoženo. Če pa govorimo o razliki v ceni 50 cent ali celo 1 ali 2, pa sem prepričan, da bo slovenski kupec raje kupil cenejše. Na drugi strani slovenski kupec niti ni izobražen, da bi vedel v čem je pravzaprav razlika med uvoženim in domačim. Nihče nas ne izobražuje. Edina razlika ki jo dejansko vidimo je cena. In ta razlika je prevelika. Torej zakaj bi kupovali potem slovensko hrano.
Na drugi strani kot že omenjeno moji sosedje. Mislim, da bi lahko marsikoga marsikaj naučili. Še posebej naše velike “tajkune”, ki bi se morali naučiti precej od njih. Jaz se. In ni me sram. Devet let sem preučeval ekonomijo v šolskih klopeh. Risal in pisal, računal, skratka delal mnogo stvari na papirju. Se pogovarjal z mnogo gospodarstveniki, z dobrimi managerji ampak na drugi strani pa imam le te (odlične managerje) pred vrati. Občudujem jih. Imajo “jajca”. Delajo doma. Dostikrat cela družina. Imajo nekaj otrok (se mi zdi, da je standard vsaj 3, če ne več), in nahranijo vsa lačna usta. Nimam občutka, da bi bili lačni. In še vsako leto INVESTIRAJO v izgradnjo bodisi novega dela kmetije ali pa v nakup novega stroja. Ne kupujejo BMW ali podobnih avtomobilov pač pa normalne blagovne znamke, predvsem pa avtomobile s katerimi lahko tudi v snegu prepelje mleko do lokacije kamor ga pač mora. In to je vse. Na morje hodijo redko, dela cela družina, otroci se obnašajo lepše kot mestni in otroci znajo prijeti za delo, medtem ko mestni primejo za kaj drugega. In vse funkcionira. Če naredim analizo iz vidika ekonomije: Sosedje upoštevajo ponudbo in povpraševanje, poznajo premico tržne cene, znajo ustvarjati RVC, ki jim omogoča da živijo brez res hudega odrekanja, vsak mesec prejmejo plačilo za svoje delo. Privoščijo si točno toliko kot si lahko. To pomeni, da ne najemajo hudih kreditov, da bi odkupili še sosedovo kmetijo pač pa le toliko, da lahko nadgradijo svojo. Ker vedo, da toliko znajo in zmorejo obdelovati, več pač ne. In še nekaj pomembnega je. Na njihovem obrazu je nasmeh in zadovoljstvo. Če pogledam svojega… raje ne komentiram.
Kaj pravzaprav želim povedat? V bistvu, da imamo slovenske kmete, ki znajo in slovenske kmete, ki jamrajo in ne želijo. Danes je moderno jamrat bodisi zaradi služb, ki se jih ne da dobiti, zaradi CHF, ki so nas vse presenetili, zaradi tega, ker slovenske hrane ne kupuje slovenski kupec, ker pravnomočno obsojeni obsojenec ni v zaporu, ker … skratka o stvareh, ki se nas niti ne tičejo. Vsaj ne vseh. Imamo tak hobi. Namesto, da bi pogledali malce vase in analizirali sebe ter ugotovili kaj lahko sami storimo za SVOJ boljši jutri. Tako bi kmet “predstavnik” lahko poskrbel za to, da bi imel tržno blago ter manager šel nekoliko še v šolo pravemu slovenskemu kmetu, ki bi ga marsikaj naučil.

2 thoughts on “Slovenska hrana – dražja hrana #Epilog

Add yours

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: