Drsališče

bi lahko enostavno rekli današnjemu tekaškemu treningu. Danes je bil na sporedu Rožnik. Imel sem čas, da sem na eni strani tekel s priznanim slovenskim strokovnjakom, s katerim bi z veseljem “užgal” kakšno makroekonomsko debato, če bi seveda imel med tekom dovolj sape. Na drugi strani pa ultramaratonec David Kadunc.
Začeli smo teči na -1 stopinje. No sam sem mislil, da je nekoliko bolj toplo. Začetek je bil izredno obetaven. Namreč lepo počasi do prvega klanca na Rožnik. In tudi klanec na Rožnik sem lepo premagal, čeprav sem še malo prej trdil, da s tem klancem pa nisva prijatelja. Mogoče sem se mu zasmilil. Če smo prej lepo klepetali, sta na vzponu klepetala le še dva. Jaz sem se kot ponavadi zatopil v svoje misli in bil svoj boj… In zmagal sem. Pridemo do gostilne. Počutil sem se odlično. Srce mi ni nabijalo na polno, vsaj nisem čutil. V bistvu sem imel občutek, da bi klanec lahko še kar tekel in tekel… Pa ga je bilo prej konec. Ok. To lahko napišem zdaj. Itak, da je bil klanec ravno dovolj visok… Cesta do gostilne je bila izjemna. Od gostilne naprej pa… drsališče. Razmišljal sem kolikokrat bom padel in samo upal sem, da se ne bo komu kaj hujšega zgodilo. Ker padci zagotovo bodo. Razmišljal sem. Še sreča, da imam dereze. Tiste prave od Veriga Lesce. Prav dobro sem se počutil, ker sem lansko zimo kupil dvojne dereze. In sicer ene za take bolj po asfaltu, po mestu in druge take bolj za v hribe oziroma bolj zasneženo zaledenele poti. Prav ponosen sem še danes na sebe, da imam kar dvoje super derez. Dejansko jih v lanskem letu nisem imel možnost stestirati, saj sem jih kupil prepozno. Ampak, vsekakor bolje preventiva kot kurativa. No in te moje dereze so seveda varno spravljene doma, v škatli, v moji mini telovadnici. Dejansko so lepo ta “toplem”. V moji mini telovadnici je trenutno cca 16 stopinj, jaz pa na mrazu pri -1. Nekako je ob tem 17 stopinj razlike. In ker mi res pomagajo dereze pri meni doma in ne na teku, sem bil res izjemno zadovoljen. Te dereze mi res pridejo prav.
No in gremo po ledišču. Seveda prvi padec, sledi drugi,… Ta dva sta bila nekako pričakovana. No tretji pa ni bil. Padel sem kot en hlod, na srečo pa ni bilo nič hujšega. Pot do vrnitve na štartno točko je bila lepo obdana z ledom, zato sem se odločil, da nekoliko bolj strme klance bodisi gor ali dol enostavno prehodim. Nekako sem se v letošnjem letu odločil, da bom naredil kar nekaj tekaških kilometrov in skratka “potolkel” vse osebne rekorde. Zato raje ne bom izzival.
Super občutek na štartni točko. Brez kakršnihkoli poškodb. Poleg tega pa sem danes tekel svoj naj naj tek. Po teku še analiza z Davidom in nekaj učenja raztegovanja. Super vaje. Spet sem se naučil nekaj novega. Vesel.