Megla

in srnica brez nočne lučke. Tako mi je predlagal sotekač, da naj bi se začel današnji zapis. Jap. Srnica je bila danes čisto zmedena. Najprej je nekaj jamrala, da se ji ne ljubi, da ji danes ne paše, da pač danes ne gre. Ampak temu sem verjel v bistvu toliko, kot če lažnivec reče: “Dober dan.” Takrat takoj tečem do okna, da vidim, če se je zlagal. Saj ne rečem, da srnica laže. Daleč od tega. Si ne drznem. Samo malenkost pretirava. Poleg tega pa danes še brez nočne lučke. Ko sem bil prvič na teku s ŠD Utrip sem tudi sam pozabil lučko. In ponudila mi jo je ravno srnica. Takrat moj ego enostavno ni prenesel, da bi vzel to klinčevo nočno lučko. Seveda mi je ni ponudila samo enkrat… Matr mi je bla tečna. Pa a ne vidi, da moj ego trpi… Zdaj bi se tukaj nekaj vprašal. Pa ne bom, ker to ne bi bilo ravno… No in srnica je bila brez lučke. Seveda sem ji kavalirsko ponudil svojo, čeprav sem upal, da bo rekla ne. Ampak ona ni taka. Ona to naredi popolnoma drugače. Reče prijazno ne. In doda, da njen ego ne bo popustil. Počutil sem se tako, kot da če te ženska podere na tla. Pa ne v prijaznem smislu, pač pa te potem še pohodi in kot da ni dovolj, potem še dodatno naredi, kot bi želela ugasniti cigaret na tebi. No tako sem se počutil. In potem, ker se ji ravno ni dalo danes teči, je seveda potegnila naprej. Z vsem svojim “špintom”. To mojo lučko bi ji vrgel nekam. Potem vsaj meni ne bi bilo treba teči. Ali pa bi si našel en cestni “kandelaber” in tekel okoli njega. V bistvu bi bilo to prav zanimivo. Zanima me koliko krogov bi naredil.
Danes nas ni bilo veliko. V bistvu pogrešam Stankota. Namreč Stanko je edini s katerim lahko tečem. Pa ne, da je on tako počasen. Ne, le prilagodi svoj tempo meni, če pa je žena zraven pa seveda ženi. In prav je tako. Prav veselje ju je opazovati. Čeprav moram priznati, da ko takole od strani opazujem sebe in ženo, ko greva na najin tek imam občutek kot, da sva v tistem obdobju osvajanja. Namreč jaz se delam frajerja okoli nje, ona teče počasi in polni moj moški ego. Tako, ker sem hitrejši, ker se delam, da sem kao ful športnik. Ona pa to veselo sprejema. V njenih očeh sem heroj. Tak ta prav. No vsaj upam. Če pa že ne pa žena prosim ostani tiho in ne poteptaj mojega ega.
No današnji tek, poskušam opisati že tretjič, je bil v bistvu prav zoprn. Tolažim se s tem, da počasi spravljam vem alkohol iz nekaj novoletnih zabav in sprejemov. Čeprav resnično gledam, da ne grem na vsako zabavo, se tega še vedno nekaj nabere. Nekaj po službeni dolžnosti. No večino po službeni dolžnosti. Pač imam tako delo. Paše zraven.
Ko sem danes prihajal domov, mi je žena razložila, da v naših koncih pada dež. Dejansko sem se dežja prav razveselil, saj je to pomenilo, da danes ne bo teka. Pa saj ne, da mi gre na živce. Samo ljudje Božji, december je. In treba se je temu prilagoditi. Pač december je namenjen nekoliko več žuriranju in ne športanju. Hallllooooo. Prosim, da se to upošteva. Ampak ne ŠD Utrip. Oni ne. Pri njih dejansko odpove samo slabo vreme. Ampak mora biti res slabo vreme. Dež, če ne lije, ne šteje. Tako pač je. In ker sem se odločil, da v kolikor nimam drugih obveznosti, da ne bom iskal izgovorov. Saj ko začnem teči je bolje, pa potem nekako gre. Ampak ne danes. Danes se mi je vse skupaj vleklo. Spet sem imel občutek, da tečemo na Triglav, čeprav smo naredili nekaj malega več kot 100 višinskih metrov. Pa še to na razdalji 10 km. Vleklo se je kot en dolg špaget, ki ga kar noče biti konca. Čeprav je kuhan “al dente” se p_a_e_ noče strgati. Res sem se trudil. Sem zmanjšal tempo, sem si prigovarjal saj zmoreš, sem hrabril samega sebe pa ni šlo. Enostavno ne gre. Nekaj delam narobe. Treba bo vzet spet kako knjigo v roke in ugotoviti kje ga lomim. Sploh glede na to, da nekje od oktobra prav pridno. ampak res pridno tečem. Sicer se mi malo svita kje ga serjem… ampak to pride na vrsto januarja. Ne decembra. Pač decembra ni dovolj časa za vse.
No jutri še tekec z ženo, potem pa spet v nedeljo. Prej ne gre…. službene obveznosti. Med drugim šamponiranje glave pa žal ne s prijaznim šamponom ampak z zelo grobo sirkovo krtačo. Se bo treba pobrit, da bo manj cukalo.