Večerni trening

Začelo se je pravzaprav že včeraj ali pa v nedeljo. Nimam pojma. Ampak začelo se je. Žena me je vprašala: “A bova danes?”. Itak sem imel v mislih, da je namigovala na tisto, kar se nekako spodobi, da opravljata mož in žena. V bistvu sem že razmišljal kako jo bom presenetil s kakšno novo divjo idejo. Tako, da jo bo dobesedno vrglo. Čeprav so bile misli počasne, ker sem kot krava ležal na kavču in v mislih že zapiral oči, dejstvo pa ni bilo dosti daleč, sem stavek, ker sem seveda moški, a bova danes, še vedno uspel registrirati. Se mi zdi, da moški pri tovrstnih besednih zvezah kar naenkrat oživimo. V bistvu sem razmišljal, da to pa bo nekaj… Žena predlagala in to pri belem dnevu. Na žalost pa je stavek nadaljevala … šla tečt?. Razmišljal sem kater kreten si je izmislil, da moja žene teče. V bistvu je to totalna neumnost. Kako to, da ne vidi, da sem v globokem razmišljanju, kjer moram le še zapreti oči, da bom resnično dobro razmislil. Nekako nisem bil pravi. Da pa bi šel še športat me pa tako ali tako ni vleklo. Zunaj je bil mraz. Vreme brez sonca, brez energije. V bistvu tako turobno. Hm. Ja ta idiot sem bil jaz. In sva šla. Pretekla sva pet kilometrov v nehumanem mrazu. Brez milosti do telesa in brez neke ideje po počitku. No. Priznam. Pasalo je. Krasen, počasen tempo. V bistvu ravno pravi. Utrip ni šel čez 160, povprečni je bil pa okoli 140 ali nekaj čez.

Danes je bil popolnoma nov dan. Seveda zjutraj služba. Klasičnih osem ur + obvezni dodatek nadur. Hitim spet domov. Da le ujamem otroke, da se uspem preobleči in šibam nazaj na zborno mesto. Zbor je bil tam kot ponavadi. Zeblo je. Pa kdo si je izmislil, da tečem. Res mi ne bi bilo treba. Danes je naše vrste postrelilo. Namreč v večini nas je teklo nad 10 tekačev, danes pa…nisem preštel ampak zelo malo. Mraz je zdelal moje sotekače ŠD Utrip. In to ravno ob torkih, ko je največ tekačev. V bistvu sem se počutil ponosno. Sem tist, ta zagrižen. Ta prav tekač. Tak, ki si resno prizadeva, ki se ne odloči, da izpusti trening. Če pa ga že, mora pa za kazen naresti dolžino, ki bo odtehtala zamujeno. Ampak še vedno me je zeblo.
Začeli smo. Zopet nehuman tempo. In kot vsakič se ujamem vanj. Najprej dober kilometer teka, kao ogrevanje, potem pa razgibavanje. Moram priznati. Spet je bila prijetna popestritev. Vsi smo telovadli. Danes smo bili pridni. Pa tudi sam sem bil boljše volje. In potem spet z nekim huronskim tempom naprej. Ampak tokrat se nisem ujel. Tokrat ne. Sem si rekel, teči svoj tempo, uživaj v teku in teci, samo teci. Hitrost ni pomembna. In tako sem še nekaj časa gledal sotekače v hrbet, potem pa sem bil itak prepočasen, da bi jih videl. Tekel sem v svojem tempu. Lepo, počasi v klanec. Klanec, ki se dejansko dviguje 3 do 4 km. In dvigne se za 180 višinskih metrov. V bistvu je bila pot ravno prav napeta. Tako tečem po asfaltirani cesti dejansko v gozdu in razmišljam. Kaj če bi zdaj srečal medveda? Bi bilo zanimivo. Nekje sem se spomnil, da medved lahko ujame konja v diru. Če je moj spomin pravi in tukaj mislim, da se ne motim, lahko medved nekaj metrov celo dirja s konjem. Potem pa ne gre več. Konj nadaljuje v svojem tempu, medved pa popusti. No razmišljal sem o medvedu. Ni me bilo strah. Pa tudi če me je bilo, ne priznam. S svojimi mislimi sem se počutil čisto elegantno. Razmišljal sem celo, če bi se spopadel z njim. Po mojem sem včeraj predenj sem zaspal gledal spet en pretepaški film. Pač nekaj za uspavat. In sem razmišljal kako bi medveda mahnil, da bi dejansko odletel stran. Jap. verjetno je bil vpliv filma. V bistvu sploh ne vem zakaj sem razmišljal o medvedu, ko pa jih v naši okolici tako ali tako ni. Ampak bi bilo zanimivo videti spopad kakega Jackie Chana in medveda. Težko bi ocenih kdo bi zmagal. Sigurno bi bil zanimiv dvoboj. In tečem naprej. Spomnil sem se, da sem se včeraj pogledal v ogledalo in da se mi trebuha praktično ne vidi. Da sem dejansko v dveh letih izgubil moj krasen trebušček. Pa tudi težav pri drgnjenju stegen (zaradi odvečne masti) nimam več. V bistvu sem kar lepo napredoval. Razmišljam naprej, da komaj čakam, da pride petek, ker imam v petek sistematski pregled. Prav dobro se počutim, saj gre za obdobni sistematski pregled na katerega te napoti služba. In nazadnje sem bil pred nekaj leti. Takrat z odvečnimi kilogrami. Matr bo dohtarca ponosna na mene. Pa še nek obremenitven test delamo. IN prepričan sem, da se bom dobro izkazal. Ker sem itak športnik. Tak ta hud. Kaka neumna razmišljanja. Dohtarca ne bo mogla biti ponosna name ker me ne pozna. Da pa bi primerjala meritve izpred štirih let pa itak ne bo mogoče, ker smo v službi zamenjali ponudnika. Tako da nič od tega. Kaka idiotska razmišljanja. Pa kaj mi je. Aha čas je, da se obrnem. In se obrnem. Tempo super. Sploh zato, ker je ves čas naklon navzdol. Prav odlično se počutim. Tako super. Tempo pravi. Počutje odlično. Utrip nekoliko pada, hitrost malenkost raste… In zadaj slišim ženski glas. Tak simpatičen. Že razmišljam kako bom naredil vtis. Pač, da si malo popravim ego. Vsake toliko časa je treba. Ženski glas sicer vsake toliko časa nekaj zmoti ampak se nisem kaj dosti pustil motiti. Že razmišljam. Mimo bo pritekla ena fulll huda bejba. Jaz se bom delal, da tečem čisto lahkotno. Tako kot da sem nek hud maratonc, športnik. Ženske imajo baje rade športnike. Saj itak ne bom naredil nič, ker se mi itak prikaže žena pred očmi. Pa ne da bi se je bal. Žene mislim. OK. Mogoče malo. Ampak vseeno spada v tisto rubriko “Pes, ki laja ne grize.” Imam doma ženo. Se odlično razumeva in imava super otroke. Tega ne bom zapravil. Ampak še vedno je v meni tista moška žival, ki mora lajati. Tak sem… No in ženska teče in ugotovim, da sta dejansko dve osebi. V bistvu me je motilo, da tečeta nekoliko agresivno. To mi ni bilo všeč. In čedalje glasneje. Ker sem bil zatopljen v svojih mislih nisem niti razločil glavo. Razum mi ni delal, da bi jih sploh prepoznaval. Že sem razmišljal, da gre za dve ženski. V temi se lahko marsikaj zgodi… No prideta mimo mene. Ugotovim, da gre dejansko za srnico in sotekača. In kje je zdaj moj športni duh? Moj pogum? Me srnica vpraša in današnji višinci? Matr ženska. A ne vidiš, da diham na škrge? Pa kaj tebi ni jasno? Jaz se tukaj trudim, da ne izpadem kreten, pussy, da se pokažem v najboljši luči, ti pa me sprašuješ o višincih. O pogovoru nisem razmišljal. Namreč ne morem. Sem utrujen. Ne tečem pogovornega tempa. Za mene je to hud tempo. In me prehitita. Itak. Ponos pade. Mah itak, da me. Sta mlajša, nimata takih delovnikov kot jaz. Tečeta gotovo že celo večnost. On je celo zaposlen v eni športni verigi, kjer ga strokovnjaki pumpajo z znanjem o teku in športnih disciplinah, tako da zna tečt bolje od mene, tudi če sploh ne bi tekel. Ona pa… Njej se že vidi, da teče od malega. Ne pa jaz. Revež, ki se matram s to disciplino od leta 2012. In začetki so bili 20 kg težji. In zdaj naj bom kot srnica? Nope. Ne gre. Bo moglo preteči še kar nekaj vode. Dejansko sem zdaj šele začel redno trenirati. Kaj šele pravilno? In pridem na cilj. Ves zadihan. Na daleč se delam kot da je bil to za mene trimček. Srnica in sotekač se pogovarjata. Se pridružim in srnica izstreli. Drugo leto pa gremo na GM40? Khm. To je bil knock out. Obrnil sem se okoli. Nisem bil prepričan, da sem bil soudeležen v tem pogovoru. Pa vendar je uporabila množino… Saj bi šel rad. Ampak želje in realnost se nekako razlikujejo. Bomo videli. Mogoče pa… bom šel navijat.
Večerna 10ka je bila končana. Premočen kot strela sem se dokaj hitro pobral v avto in domov. Dejansko super večer. Po dolgem času videl luno in zvezde.
Prav romantično.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: