Pa ne no… tek s @sdutrip

Ravno danes. Res sem se veselil. Pa tako dobro je zgledalo.

No naj povem, da sem se teka s ŠD Utrip res veselil. Že hčerka me je doma vprašala, če grem tečt s srnico in se zahihitala. Matr otrok vse ve. Kaj si bo kdo mislil… In tečt greš z atijem od Lare… A ne? Jap. Z Atijem od Lare. Drugič moram obvezno povedat, da zraven teče tudi mami od Lare… Da ne bo kake zamere.

Torej ni bilo megle. Krasno vreme. Malenkost mrzlo ampak to meni paše. Ob 19:52 sem bil na parkirišču. Nisem smel zamudit, ker je bil zbor tekačev ob 19:58. Pač tko je šefica napovedala. In treba je bit točen. To je navsezadnje spoštovanje do drugih sotekačev, pa le ne drugega me bodo pač pustili zadaj. Ni milosti. Ni akademskih 15 minut. In se strinjam z njimi. No s tem ne, da me pustijo zadaj. Ampak to je že druga zgodba.

Začnemo tečt. In prvi problem. Namreč nisem vklopil ure. Mojega merilca. Moj motivator. Enostavno sem pozabil. Katastrofa. Izgubil sem nekaj tekaškega časa. Po moje vsaj kake tri minute. Zdaj pa ne bom imel ustrezne statistike. Razmišljal sem koliko sem pravzaprav izgubil. Tako časa kot metrov. In to so tisti prvi, pomembni metri. Namreč pri teh pridobivaš na povprečju. TI ti zmanjšujejo povprečje, kar je za tek dobro. In se začne klanec. Matr spet klanec. Ta prvi, ki te ubije, ki ti naredi kislico v nogah, klanec, ki ti vzame vso voljo. Pa kje se je najdu? Pa to ni fer. Ko premagam prvi klanec in noge nekoliko popustijo nadaljujem dobro. Pravzaprav izredno. Gre mi lepo. Lepo tečem. Počasi ampak v tekaškem, pogovornem tempu. Itak sem bil sam. Mi je kar ustrezalo. Razmišljal sem kako bom pridobil tiste metre, razmišljal sem kako mi gre dobro. Tempo je bil dober. Naravnost odličen. Ampak bolj ko grem proti vrhu, bolj se nekaj čudnega dogaja. Nekako so noge začele protestirat. Matr. Pa tko dobr gre. Nič, bom počakal Stankota, ki že sopiha proti meni. Počasi hodim v klanec, Stanko se pridruži in začneva klepetat. Lepo napredujeva. Počasi se klanec prevesi v to, da bo treba iti dol. In tudi tukaj lepo počasi napredujeva. Saj se nikamor ne mudi. Tečeva v lahkotnem pogovornem tempu, tekaško bi se reklo, da delava bazo. Tudi čutim, da mi utrip pade. Tempo zadovoljiv.

Ko prideva na znani kraj ob znanem času z znanim razlogom (pač midva vse to veva) nadaljujeva s čvekanjem. In zgodi se nekaj ekstremno hudega, nenormalnega, nepričakovanega. Skratka čista katastrofa. Sploh ne razumem kako se mi je to zgodilo. Itak, govorila sva ko dve babi. Še čudno, da se ni ulil dež. Namreč pozabil sem ustaviti uro. Moj motivator, mojo štoparico, mojo zvesto tekaško prijateljico. Mojo pravo žensko, ki se prav nič ne pritožuje in prav nič ne opominja. Delno sem za opominjanje tudi sam kriv, saj ne dodajam programa vnaprej za tek. To bi me motilo. To bi si mislil, da me spet en sili. Tako pa grem prostovoljno na tek.

No tko, pretekla sva 8 km. Tempo (zaradi tega, ker nisem ustavil ure) počasen, srčni utrip zadovoljiv, lepo pada. Moj SUUNTO pravi, da potrebujem po tem teku 69 ur počitka. In ker imam še nekaj ur od prej, moram zdaj počivat 119 ur. Tko da grem jutri tečt z ženo. Brigajo me ure in počitek, kot pravi SUUNTO. Počival bom, ko bom star. Res pa da ne bova z ženo pretiravala razen če bo hotla v kakem grmu… Ampak tam zunaj je mrzlo…

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: