Hčerka naju je vrgla ven

Moja hčerka stara pet let se je odločila, da naju bo vrgla ven. Najmlajša hčerka. Punčica enega mojega očesa, hčerka, ki sem ji brisal rit, ko se je rodila, ki se jo kopal, ko se ni mogla sama. Ki sem ji česal lase in to tako, da je ni cukalo. Hčerka ki ji kupujem oblačila. Hčerka za katero skrbim, da ni lačna. Hčerka za katero skrbim, da ji ni mrzlo. Hčerka kateri plačujem vrtec.

Točno ta! Odločitev je bila sprejeta. Odločila se je kot pubertetnica in zahtevala svojo sobo. To pomeni, da naju je vrgla ven. Kar nekaj časa mi je najedala, da sem vzel dopust in se odločil kot glava družine, da speljam ta projekt. Ni šlo za enostaven projekt, saj je to pomenilo celotno selitev narodov.

Najprej je bila klet. To je pomenilo, da je bilo treba narediti prostor v kleti za šaro iz sobe, kjer je bila že od vsega začetka mišljena najina soba. Saj midva bi šla takoj v najino sobo, ko smo se preselili, vendar bi to pomenilo, da bi nastradala ravno moja sedaj pet let stara hčerka. Takrat sva prinesla domov iz porodnišnice majhno štručko, ki je potrebovala obilo ljubezni in non stop pestvanja. Zdaj pa naju je ta za katero sva se odrekala, pa seveda za tavelko tudi, vrgla ven iz sobe.

Torej klet. V kleti je bilo potrebno narediti prostor za nov paket šare. Namreč pri nas se nič ne vrže stran. Seveda sem jaz ta hrček, ki zbiram. Samo prevečkrat se je že pokazalo, da je to pametna poteza. Namreč v kleti zagotovo najdem kaj kar bi prišlo prav. In ko sem bil ravno pri delu in ker je bilo v najini sobi preveč založeno tudi sobno kolo in benč za delanje trebušnjakov in nekaj uteži, sem se odločil da v kleti naredim tudi mini telovadnico.

Ko je bila klet narejena je bilo potrebno narediti najino spalnico. To je pomenilo barvanje sten, stropov, … in uporabo domišljije, da ne bo klasična spalnica, pač pa da bo imela samo najin pečat. V enem dnevu sem prebarval sobo in uporabil še nekaj BEIGE barve, da sem malo popestril stene. Hkrati s tem sem se naučil še eno novo tehniko beljenja. Pred beljenjem pa seveda kitanje/silikoniziranje vogalov in stikov, kjer se mavčna plošča stika s steno. In zakaj silikoniziranje/kitanje? Ker sem pač kreten. Ko smo delali to našo malo hiško, sem najel dva IDIOTA, beri malarja, ki sta bila dejansko ŠALABAJZERJA, ki bi jima danes obema POTRGAL JAJCA, ker sta to svojo, ki je dejansko moja malarija naredila tako slabo, da ju prekolnem prav vsak dan. Namreč že ko sta zapustila naše presvete prostore, sem lahko šel ponovno kupit barvo in šel na novo barvat. Takrat kita in silikona seveda še nisem poznal. Silikon sem spoznal pravzaprav včeraj, kit pa pred nekaj časa. Torej ta dva klinčeva štajerca, ki sta bila tudi malo prekmurca sta mi ZJEBALA vse stene. To se je pokazalo tudi včeraj, ko sem barval otroško sobo, ko je barva dobesedno odpadala od zidu, tako da sem se še dodajo zajebaval zaradi njunih ŠALABAJZERSKIH podvigov. Mogoče ravno zaradi njiju nisem prevelik občudovalec štajercev. Tukaj so seveda izjeme moji sodelavci, sošolci in pa še en poseben štajerc. Namreč štajerc fotograf. On je res car. Nanj se lahko resnično zaneseš. Nobena stvar ni problem in vse bomo zrihtali je njegov značilen stavek. Gre za izredno uspešnega fotografa, poslovneža… Aja pa še enega štajerca ne smem pozabit. Ampak ta je že za mojem pojme predelal svoje štajerske korenine in je pravzaprav Ljubljančan. Namreč že toliko časa živi v Ljubljani oziroma okolici… Prekmurce občudujem. Jih imam rad…

OK, torej sem prebarval stene najine sobe, dodal notri posteljo, vse počistil. Ok, nisem delal vsega sam. Seveda mi je pri tem pomagala moja krasna žena.

In ko sva najino sobo spravila v red, sva se lotila še otroške sobe. Te sobe, kjer sva prej gostovala. Kjer sva dala prve korake najini punčki, ki naju je vrgla ven. Skratka totalna nehvaležnost. Najprej je bilo potrebno spet kitati/silikonozirati, potem pa nov nanos barve. Namreč ta najina srčica si je izbrala VIJOLIČNO barvo. Pa kje najde te variante. Ata in mama pa sta morala to močno vijolično barvo spraviti do tega, da je postala okusna. Vesel sem samo, da ni roza. Namreč roza barva sicer res simbolizira punčke, žal pa ta barva simbolizira tudi drugačno usmerjene ljudi. Saj ne da imam kaj proti njim ampak dve ženski je prav lepo opazovati. Temu se reče nekaj življenjskega, nekaj kar niti ni tako napačno. Verjetno je bilo delno ob stvarjenju tudi mišljeno tako, da ni vse enako, da je nekoliko bolj zanimivo. Ko pa pomislim na dva moška. Ne to ne morem. Težko si predstavljam, ko se dva moška polju…. ne morem. Zgleda preveč grdo, nenaravno.

Ko sem si vzel kratko pavzo, res kratko, me je ta moja preljuba hčerkica poslala nazaj delat. In to zelo enostavno. Namreč izrekla je le: “Oči, delo…” A ni prijazna?

OK pobarvala sva sobo. Tako lepo vijolično in seveda kombinacija bele.

V steno sem zavrtal tudi kar nekaj vijakov. Če pomislim, da pred leti tudi pomislil nisem, da bi v steno vrtal vijake. Namreč to so bile preveč nepotrebne luknje. In potem sem limal in ne vem kako vse iskal rešitve, da se ne bi zezal, da bi delal stene, ki bi bile preluknjane kot sir…. Ampak vse kar je bilo, da sem nanašal ne vem kakšne ogromne kupe lepila in nikoli ni pravn nič držalo. Tako da sem počepnil. Namreč začel sem vrtati luknje. Luknja za luč za katero vem, da bo čez nekaj let postala pokojna. Bom pač takrat uporabil gibs ali gibsu podobno zmes in enostavno zapolnil luknjo. Seveda bo potem potrebno tudi nekaj beljenja, pa vseeno. Zdaj imam s to lučjo mir nekaj let, ker pač ne bo padala dol. Ne gre za glavno luč, gre za lučko, ki jo je treba prižgati, da moje male sladke hčerke ni strah. Pa seveda ne smejo manjkati luknje za vijake na katero se bo pričvrstila vrvica in na to vrvico bomo obešali slike. Sicer v tem ne vidim nekega posebnega pomena razen to, da bom vsako leto barval steno, ker bo pač umazana od takšnih in drugačnih risarskih tehnik. Upam, da bo uporaba tempera in podobnih barv čim manjša.

Včeraj zvečer, ko je bila soba prebeljena in je potrebovala zgolj čas, da se posuši, sem šel še na tek. Itak, da sem razmišljal, da me vse boli in da so ostali sotekači spočiti in me preganjajo po novih trasah… ampak to je že druga zgodba, ki pride na vrsto kasneje.

Danes sva sobo še napolnila s pohištvom. Že zjutraj je tamala težila, kdaj bo dobila sobo. Res sva se trudila, hitela, pospravljala in skratka dala vse od sebe, da bo ta klinčeva soba čimprej nared, da bo ta mali krvoses končno zadovoljen. Dejansko nisem upal niti jesti, da mi ne bi ta diktator težil še pri hrani, da bi se najedel. In končno sva danes malo čez opoldne vzpostavila življenju prijazno situacijo v novi sobi. Hčerka je presrečna. Prepričan sem bil, da se bo hudič mali potem, ko bo dobila svojo sobo, umaknila v svojo sobo in se tam pač igrala z barbikami in podobnimi živalmi ampak ne. Ona spet pride do mene in reče: Oči, a lahko tvojo tablco?” GRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRR!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: