je rekel Stanko ob pričetku teka. Res je. Bilo nas je veliko. Že v štartu smo se delili na punce in fante. No fantje so se odločili, da bodo šli čez gorski prelaz na Triglav, punce pa so rekle, da bodo šle zgolj do gorskega prelaza. Zdaj pa razlaga. Že pred tekom se je pričela burna razprava kdo oziroma koliko nas bo šlo na Triglav, beri Jamnik in kolikor jih bo šlo zgolj do gorskega prelaza. Prvi so bili predstavniki fantov, drugi pa predstavniki pič… Sam sem se z nekaj drugimi predstavniki moškega spola deklariral za pič… Ne morem kaj. Priznam. Prvič ne poznam proge; ko sem pogled na googlu kam sploh gremo, sem ugotovil, da gremo nekam, kar niti stric google na pozna. No to ni bilo nič kaj dobro znamenje. Nekako sem že razmišljal katere izgovore bi uporabil, da bi se danes izognil temu teku v neznano, pa sem se nazadnje odločil, da pojdimo spoznat še to tekaško turo. Razmišljal sem celo o tem, da imajo neke zle namene. Namreč zdaj se mi bodo maščevali za vse te umotvore. Ko se je na štartu pojavilo 18 tekačev, kar je v letošnji sezoni rekord sem si rekel, da nimam šans, da jim uidem ali pa da se kam skrijem. Itak so vsi hitri kot strele…
Torej na štartu 18 tekačev razdeljenih v dve skupini. Štartali smo precej optimistično. Naj bi šli sprva po ravnini. Ampak tem utripovcem nekaj ni jasno. Namreč ravnina pomeni, da se cesta ne vzpenja. To pomeni, da ni višinskih metrov. Oziroma so minimalni. Če to pokažem na primeru Ljubljanskega maratona na 21 km. Tam mi je SUUNTO nameril 240 višinskih metrov razpotegnjenih na 21 km. To pomeni, da se pot dejansko ni vzpenjala. Če pa primerjam današnjo “ravninsko” turo pa se je pot ves čas dvigovala. Da to ponazorim s primerom, namreč na razdalji 6,8 km se je ta ravnina dvignila za nekaj malega več kot 300 metrov. Torej bo treba Utripovcem razložiti, kaj je ravnina. Ravnina je tole: __________________. A vidte? To je ravna črta, To je črta, ki se NE VZPENJA…. No sprva po ravnini potem pa naj bi se dejansko začel hrib. Torej prvi fantje, kjer sta bili dve predstavnici ženskega spola, itak med njimi srnica in še ena tekačica, so itak štartali na polno. Ti dve srnici, ki bi jim pravzaprav lahko rekel košutke (nimam pojma kakšna je razlika med srnico in košutko), bom odslej poimenoval kar jelenčka. Namreč sta bile v ekipi fantje.
Ves čas teka sem se spraševal, če te ljudje delajo še kaj drugega kot športajo. Itak sem se tolažil s tem, da oni ne delajo cca 10 ur na dan. In tako ne morejo priti že “crknjeni” na tekaški trening… Kar pomeni, da je to moj idealen izgovor za mojo polžjo počasnost. Pač ne gre hitro. Čeprav danes sem se uvrstil v prvo polovico. Matr se dobr počutim. In ker nam je šlo tako dobro in ker so se na mojo žalost drugi (bolj pametni od mene) obrnili že prej in tekli po tako zvani ravnini nazaj, mi ni preostalo drugega, kot da zagrizem v hrib. Imel sem občutek, kot da grem na Triglav. Ves čas sem gledal višinomer na urci, ker sem se bal, da bo kmalu prišlo do višine 2864. Namreč v Sloveniji višje ne gre. No ura se je ustavila na 663 višine. In potem klanec dol. Itak, ker ne poznam poti, sem tekel izredno previdno. Kot po jajčkih, Namreč nisem želel, da bi “užgal” kot pred nekaj meseci iz Blegoša.
Torej ko smo se vraćali proti začetni točki je tekačev kar počasi začelo zmanjkovati. Namreč šli so mimo njihovih domov, le jaz in še ena košutka sva se borila do dejansko pravega štartnega izhodišča. Ampak tudi ona je kako bi rekel potegnila. Namreč ženska se je odločil, da potegne čisto pravi šprint. Komaj sem ji sledil. Mogoče se me je pa samo hotela otresti…
Za zaključek: Naredili 10,84 km, višinskih metrov 350… Počutje super, užitek…
Hotel "Na kljuki" 
Oddajte komentar