Ljubljanski maraton

Ne bom jamral. Bilo je super. Na samem štartu pa prekleto mraz. Zbrali smo se, ogrevali s čajem in kavico in šli. Trije junaki skupaj Mišo, Pečo, Pečova žena (ona je junakinja) in jaz.

Tole je bila dejansko moja prva obletnica teka na Ljubljanskem maratonu. Prvo leto sem doživel krst s snegom. Takrat je bila razdalja 10 km. Dva meseca pred samim dogodkom sem dejansko naredil prve tekaške korake. Lani ni šlo. Zdravstvene težave. Maraton sem spremljal iz ne vem katerega nadstropja iz ene izmed bolnic v sklopu kliničnega centra. No danes pa na 21 km. Itak se je ponovila stara zgodba. Premalo treninga. Še dobro, da sem zadnje tri tedne začel trenirati s ŠD Utrip. Fantje in dekleta hvala vam. Mi je res veliko pomagalo. Vsak trening je bolj letelo. Danes pa 21 km.

Tek sem v štartu posvetil svoji ženi. Rekel sem si, da tečem za njo. Ona je ostala doma. Je bolna. Je tekačica na začetku. In je res ženska k se šika. Rad jo imam. In zakaj sem ji posvetil sploh en klinčev tek? Tako, ker se mi zdi prav. Mogoče ji bo to kaj pomenilo, mogoče bo to dodatna vzpodbuda za njene tekaške korake. In seveda, ker jo imam rad.

Torej na štartu mraz. In končno začetek. Postavili smo se v 4 cono. Za počasne. Smo rekli, da bomo šli počasi in uživali. Med tekom sem srečeval kar nekaj poznanih tekačev. Spregovoril besedo ali dve z njimi in šel naprej ali pa ostal zadaj. Kakor je pač šlo… Odločil sem se, bom tekel s tempom 5:40 min na km. In to držal dokler bo šlo. Do 10 km je šlo brez težav. Res sem užival. Na 10 km pa sem začel malo pešati. In nadaljeval s tempom 5:50 min/km. Na vsaki postaji sem se ustavil, vzel tekočino, nekaj mandarin ali pomaranč in odpeketal dalje. Resnično v miru in z užitkom.

Pa je prišel 15 km. Tam pa se je začelo. Kr neki. Težave, neke bolečine v nogah, čas pa je kar padal na 6;10 do 6;20. Ves čas se imel občutek, da se pot nekoliko dviga. Pa kako hudiča, če tečemo po ravnem. Na 19 km pa kolaps sistema. Kar nekaj sem hotel pešačiti, padla je koncentracija… In to le dva km pred ciljem… Ni fer. No res je, da letos nisem delal dolgih tekov, sploh pa ne zadnji mesec. In ta 19 km… Kar nekaj sem se matral, se trudil, noge so začele nekaj protestirat, da ne bodo šle več naprej. Pa sem se pogovoril z njimi. Kdo je tukaj šef? Jest ali noge? Tako se pa ne bomo šli. Bo treba ubogat pa pika. In nič protestirat. Bojeval sem hude boje sam s sabo. Pa sploh ne s kako psiho… ampak z nogami, ki bi morale ubogati. Pa dejansko me sploh ni nič bolelo. Ko sem končal pogovor z njimi so pa začele leteti. Tempo se je stopnjeval v zadnjem kilometru. Najprej spet 5:40, potem 5:30 in bolj ko sem se bližal cilju, hitreje je šlo. Ustavilo se je pri 2 uri in 10 min.

Če primerjam z MKM 2013.. rezultat bistveno boljši. Tam sem potreboval za 21 km 2 uri in 31 min. Torej kar 20 minutno izboljšanje.

No zdaj bom bolj pridno tekel, ker drugače me ŠD UTRIP vrže iz njihovih tekaških treningov.

One thought on “Ljubljanski maraton

Add yours

  1. full zanimivo. meni se je (po kilometrih) dogajalo čisto isto! s tem, da sem se pozabila pogovort z nogami in sem se matrala do koca (rezultat 2 uri, 14 min). vse dobro! irena 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: