Dons je pa letelo

Spet torek in spet tekaški trening s ŠD UTRIP. Danes se nas je nabralo kar 14 tekačev. Dejansko nas je 14 prostovoljno teklo. Če bi mi kdo rekel pred leti, da bom sam prostovoljno tekel bi se mu itak smejal. Takrat sem jih imel cca 15 kg več.

Seveda danes ni manjkala niti srnica, pa tudi gazelca je pršla. Pa še kar neki drugih živalc.

Jaz sem itak začel na polno. Mačistično, egoistično. Letel je 100 na uro. He, sem rekel se bom pokazal pred vsemi temi hudimi tekači. Držim tempo. Sem bil kot formula. Slišim zadaj ljudi. Nekaj so se pritoževali, da grem prehiter. S Stankom sva štartala itak na polno. Matr sva jih preganjala. Komi so naju ulovil. Matr, če bi vprašal mojo hčerko sva bila ko Strela McQueen. Če komu ni jasn kdo je Strela McQueen naj povem, da je na lestvici hitrosti Strela McQueen hitrejši kot raketa. Sam tolk, da veste. No sanje so se končale po treh kilometrih. Začelo je zmanjkovati nečesa. Bi rekel, da tako moči. Ampak sem itak pretiraval. Me je pa zanimalo koliko časa bom zdržal s tem brutalnim tempom. No potem so se nama telači začeli približevati. In oddaljevati. Tukaj sem začel razmišljat, da je prav fino tečt takole za srnicami in gazelcami. Škoda je samo, da je noč in da moja baterija sveti le z močjo nekaj malega lumnov. Ampak kmalu dobim svoj reflektor. Sem ga že naročil. Je že v nekih carinskih postopkih. He. Takrat bomo pa videli. Tele srnice in gazelce. Takrat bo po mojem še motivacija močnejša. Namreč tako ko gledaš te živalce je prav zanimivo. No potem se ti začne prikazovati žena in njena zadnja plat. Hm. Saj nimam nič proti. Itak sem drugače ko fijakarski konj, ko nič drugega ne vidim, samo svojo ženo. No srnice in gazelce tako ali tako nisem mogel dobro opazovati, ker sta bile prehitri in ker je zraven tekel mož od gazelce. Tako da to tako ali tako ne bi bilo pametno, verjetno tudi ne zdravo, vsaj zame ne. Vsaj mislim, da so rekli, da tečeta mož in žena. Moram priznati, da imam pri tekačih iz ŠD Utrip nekaj malega težav. Pa ne zaradi njih pač pa zaradi mojega spomina, ki je kot zlata ribica. Ne morem in ne morem si zapomniti imen, obrazov pa itak ne vidim. Zdaj sem z kar nekaj tekači iz ŠD Utrip FB friend, tako da sem si zadal domačo nalogo, da si memoriram/vaše njihove obraze, da ne izpadem totalen bedak, če se srečamo sredi dneva. Namreč malo butasto bo zgledalo, ko me bo nekdo ogovoril. In mi po možnosti še razlagal kaj ko sem mu povedal jaz. No zdaj še ne morem toliko govoriti med tekom, ker sem zaposlen sam sabo. Tečemo prehitro in se sliši samo (verjetno samo moje) dihanje. Verjetno se sliši kot da bi bil sredi divjega strastnega seksa. No pa ne seksam. Ampak tečem. In tudi medtem ko tečem ne razmišljam o seksu pač pa o teku. Pravzaprav si ne predstavljam kako bi tekel in sočasno razmišljal o seksu. Če si to poskušam nekako predstavljati bi mi bilo precej nerodno. Namreč od mene bi štrlel en mini količek. Po mojem bi tako padel po tleh, pa noge me itak ne bi držale, ker bi se vsa kri … Ne ne morem več.

Ok, torej memorizirati si moram obraze, da ne izpadem totalen idiot. Že tako se mi prevečkrat zgodi, da se predstavim komu ene pet krat, svojo ženo pa verjetno predstavim deset krat. Moram povedat, da mi je potem izredno nerodno. Ko s Stankom ugotoviva, da tekačem ne moreva slediti v hrib, sva se odločila, da se obrneva. Danes nekako nisva bila najbolj zgovorna. Stanko se je še nekaj trudil na začetku potem pa obupal. Namreč od mene je slišal le globoko dihanje. Nisem mogel. Mogel sem se osredotočiti na to, da sem postavljal eno nogo pred drugo. V bistvu je to korak, ki ga naredimo nekateri prej, nekateri kasneje, večinoma pa po mojem vsi pri nekje 12 mesecih. Se ne spomnim točno kdaj je bilo to pri meni, ker je tega že nekaj let. In danes sem spet razmišljal o tem. Najprej leva, potem desna… A ni to mal bedno? Namreč takole odrasel moški razmišlja o začetkih tega kar nas loči od živali. Da ne gremo po vseh štirih.

Aja, današnja tura naj bi bila gorska. Pa se je šefica srnica usmilila, da gremo lahko tudi ravninsko. Da ne gremo vsi v hrib. Čeprav me je spet nategnila. Zakaj spet? Tole je uvodni stavek vabilo na teke: “Štartali bomo počasi, ker se nas kar nekaj dlje časa ni posvetilo teku in je prav, da se v začetku premočno ne zaženemo.”. No jaz sem se zagnal ko tele v nova vrata. Vrata je pa itak naredila Jelovica…In spomnite se reklame kaj se zgodi z vojščaki, ki se zaletijo v vrata Jelovica. No to je bil prvi nateg. Drugi nateg je bil, da gremo ravninsko pot. No danes smo naredili ravninskih 85 višinskih metrov. Če govorimo o ravnini NI višinskih metrov. Poglejte si ljubljanski maraton. Baje višinskih metrov ni. No vsaj upam. Sporočim v nedeljo, če bom preživel.

Ajde, da ne bluzim preveč naprej: S Stankotom sva naredila 10,5 km. OK. Stanko priznam, ti si dva kilometra več, ker si pač tekel od doma. Čas, moram reči, da soliden. Komaj čaka  prihodnji teden. V četrtek me žal ne bo, ker sem službeno odsoten. V torek se ne mislim plaziti po tleh za vami, ker bo za mano 21 km, kjer se bom itak po moje plazil. Tako, da pridem v četrtek na ravninski tek.

Moram rečt, da s člani ŠD Utrip res uživam. In hkrati se vidi tudi napredek mojega teka, saj z ženo tečeva 5x tedensko 4 km. Lepo počasi. Jaz s tem delam bazo, žena pa počasi spoznava tek. Jutri spet z ženo. To bo zopet eno prijetno doživetje.

Aja, še tole. Ti ŠD Utrip so v bistvu ful čudni, no moji ženi je to všeč. Po teku se sploh ne mal pogovorijo, popijejo kako pivo, tko se ne nagradijo. Takrat se kar vsi razgubijo. Tole bo treba mal spremenit. Pol ko bo spomlad malo topleje. Si bom zadal za osebni KPI… da se naredi tako tudi kaka ANA LIZA. A nit tko prav? Mene ljubljanski tekači tko učijo. In to se mi zdi prav.