Zminška avantura

Danes smo bili cela family na Zminškem Živ žavu. V bistvu se je vse začelo že dolgo dolgo časa nazaj. Stanko Livk, entuziast me je pobaral, če bi lahko pomagal (z nasveti) pri Loka MTB Maraton. Dobila seveda na pivu, kako drugače… In omenil mi je Zminški Živ žav. Saj ne rečem, da te zadeve nisem opazil že lansko leto ampak…

No pred nekaj dnevi me kontaktira, če lahko malo pomagam…In v petek pridemo na igrišče. Na igrišče lokalne skupnosti Zminec. Zminec je ena malo večja vas, ki ima čisto svoje igrišče. Pa ne v smislu igrišča za otroke pač pa igrišče za košarko, zraven gugalnico, igrala za otroke, plezalno steno,…, seveda tudi brunarico (verjetno za pivo, nisem ugotavljal). No in to igrišče je v oskrbi ŠD UTRIP.

Zakaj tak uvod? Zato, ker si zaslužijo. Ker je videti, da dobršen del vasi diha skupaj. Ni nevoščljivosti, druži jih samo eno – SKUPNO DOBRO. Ni problem premakniti riti (ne dobesedno al pa tudi), da naredijo nekaj koristnega. Občutek imam, da cela vas diha skupaj samo z enim namenom, da se imajo fino, da se družijo, da si pomagajo. In kako igrišče… Kar nekaj mest bi si želelo tako igrišče. Prostor, kjer se lahko staro in mlado druži brez težav, brez skrbi, da bi ti iz balkona nekdo zlil vedro mrzle vode, pa ne na lastno pobudo, kot jo ima sedaj aktualna dobrodelna akcija “Ice bucket challenge” in brez skrbi, da bi nekdo vpil nate, da si preglasen ali da kakorkoli motiš koga. Saj danes nas vse moti.

In sva šla. S ta malo. Na Zminško avanturo. Zminška avantura je tekaška tekma v okviru ŽIV ŽAVA, kot nekakšen oviratlon. Priprave so bile dolge. Zjutraj je bilo treba zgodaj vstati. Pojesti močan zajtrk, da ne bi prekmalu izgubila energije. Kot je v navadi, smo se šli zjutraj registrirat, prevzet štartne številke. Potem zaslužena kavica, potem pa resen štart. Vse je teklo kot po maslu. Odlično vzdušje, vreme kot bi bilo naročeno, samo zato, da ŽIV ŽAV uspe.

Štartala sva. No tamala je štartala. Matr sem jo komaj dohiteval. Ampak kmalu se je začel klanec. Odločila sva se, da bova nekoliko upočasnila tempo, drugače ne bova zmogla celotne proge. Tečeva počasi v klanec. Če ne bi bilo blata v gozdu, si tek ne bi zaslužilo ime Avantura. In prideva do razpotja. Jaz moški, starejši, oče, skratka senior se odloči, da greva desno. In greva naprej. Rineva v hrib… težko že dihava, saj je bil zrak že redek. Namreč prišla sva na kakih 450 m višine (mogoče, SUUTNO ure nisem imel vklopljene). in ugotoviva, da sva se izgubila. Ego je padel na tla. Kot veja, ki je bila tam z namenom, da nama pokaže, da sva se izgubila. Sama sva bila. Nikogar ni bilo blizu. Mislil sem, da ne bova več prišla ven iz tega temnega gozda. Bilo je neverjetno. Razmišljal sem o tem kako se bom lotil tega velikega problema. Kako naj razložim hčerki, da ne bo več videla mame, da ne bo več videla sestre. Treba je bilo nekaj ukrenit. In sva. Analizirala sva problem, naredila SWOT analizo, pretehtala vse možnosti,… Kljub temu, da sva bila brez kompasa, brez česarkoli kar bi nama pomagalo iz tega brezupnega položaja, sva se odločila, da se pač obrneva in greva nazaj po poti. Po nekje 100 metrih srečava prvo živo dušo. Hotel sem jih kar objeti. Tamali so se orosile oči od znoja, ker je bilo pač vroče…In srečava drug par (aja tekmovali smo v kategoriji do 7 let + starejši spremljevalec). Tudi ti so se izgubili. In srečamo tretji in četrti par. Sledil je bojni posvet. Namreč treba je bilo spet analizirati situacijo in se odločiti kako naprej. Predvsem kam. In ker je gravitacija nekaj samoumevnega smo se odločili, da gremo pač navzdol. IN pridemo do prve naloge. ŠE sreča, da so morali naloge izpolnjevati samo malčki. Ker ko smo videli prvo nalogo, smo se starejši spremljevalci samo spogledali. Itak je ne bi zvozili. Otroci pa pogumno. Najprej med gumami, potem pod mrežo in potem še hoja po vrvi. Občutek sem imel, da sem na nekem hudem treningu ameriških marincev. Pa ne začetnikov. Pač pa tistih, ki svoj prvi del že končujejo. Otroci so brez težav premagali ovire. IN potem tečemo naprej. Naprej nas žene čista tekmovalnost. Kdo bo prej. Borimo se. Starši se opazujemo kdo bo prvi potegnil komolec in zaustavil naslednjega, da bo seveda “ujel zajca”. Moja majice ja bila že čisto prešvicana… IN pridemo do druge naloge. Tam stoji stolp. Pravzaprav grad. Treba je bilo preplezati steno, ki se je komaj ustavila nekje pod koncem neba. K sreči je bila tudi to naloga za otroke. Oni so morali plezati tam nekam v višave. Moja tamala obožuje plezanje. Ampak moram reči, da to pa je bilo preveč. Srce mi je skočilo v hlače. Pa saj niso normalni. Ti organizatorji. Otrok je moral preplezati meter in pol visoko steno. Moja punčka, moje dete, moja tamala, moja punčica. Suvereno se je odločila da zagrize v ta izziv. Seveda je bil zraven vojaški vodnik, ki je skrbel, da so malčki plezali po njegovem ukazu. Prav nihče se ni smel ustaviti. Bil je krut. Resnično sem se ga bal, da ne bi rekel, da bom moral plezati še jaz. Naj ona. Saj je lažja od mene. Pa če padejo moje kile na tla, se bo naredila večja luknja, kot pri meni. Pa še žensk se ne tepe. Mene bi ziher. Verjetno bi vzel kako hudo palco (bili smo v gozdu) in me naravnost premlatil kot psa. Ne to ne smem dopustiti. Ona pleza. Brez težav. In prepleta do tega strešnega vrha. In že greva naprej. Prideva spet na nov grad. Tokrat napihljiv. Joj. Saj gredo otroci a ne? NE jest. Prosim. Huh, na srečo je bil za otroke. Spet ta zagriženost. Spet ta zagnanost. Stisnila je zobe in se brez strahu, brez trohice obupa odločila, da premaga še ta skoraj nepremagljiv izziv. Občudoval sem jo. Potem pa sledi še zadnji izziv. Ta je bil natežji. Treba je bilo skočiti v bazen, poiskati neko rozno reč in konec avanture. Heh, mi smo bili pripravljeni. Hčerka je imela kopalke. Potipam vodo. MRzla. Gledam bazen. Globok kot naše slovensko morje. Treba se bo potapljat in na dnu, čisto na dnu tega morja najti izgubljen roza ključ. In voda. MRzla kot, da bi bil notri led. K sreči otrok ne pozna temperature. Se zažene v bazen, ki mu ni bilo videti dna in išče… Išče se potaplja. Kar na dah, brez plavutk. Jaz bi rabil jeklenko in vse potrebno, da bi se potopil. Seveda brez dolgega, zimskega neoprena ne bi šlo. Ampak ona, brez sramu, brez strahu se pogumno potaplja in išče. Žal ne najde. Joj, to pomeni, da sem moral sam dati roko v bazen in iskati ključ po dnu. Ključ je bil skrit v enem narobe prevrnjenem cvetličnem loncu. Stisnil sem zobe, roke dal v bazen in pregledoval lonček za lončkom. Huh, bilo je naravnost strašljivo. Upal sem samo, da v bazenu ni bilo kakih barakud ali morskih psov ali pa še kakšnih drugih hujših zveri. In sem našel. Zmagoslavje. PRičakoval sem pogled odobravanja hčerke, da me bo objela kot njenega junaka, da bo prišla k meni, mi čestitala. Da bo žena videla to hrabrost, da bom v očeh tavelke zasijal v vsem možnem siju. IN samo čakal sem to. Ta trenutek, ko sem rešil celotno avanturo. Pa nič. Dejansko NIČ. Nobenega objema, nobenega zmagoslavja. V bistvu se mi zdi, da sem slišal KONČNO. Matr, meni pa je skoraj otrpnila roka v tej mrzli vodi. Zeblo me je ko psa. Namreč roko, majico sem imel popolnoma premočeno. Nič. ZDaj sem stisnil zobe jaz in odšel v cilj, da oddam uspešno rešen kupon z vsemi nalogami. Tam sem pričakoval lovorov venec, da dobim zlato medaljo, da dobimo medaljo za pogum, da dobim priznanje slovenskega reda za izredne zasluge. No pa spet nič. Hvala in to je to. Osramočen se vrnem k družini, brez venca, brez priznanja, brez …

Ko se regeneriramo po tej strašni avanturi, ko mi žena zmasira noge po tem manj kot kilometer težkem brutalnem teku (tamala se je šla naprej igrat), ko se preoblečem,… že zaslišim, da se moramo vsi tekmovalci zbrati na igrišču. Da dobimo priznanja. Jes. To je to. To čakam. S hčerko dobiva izjemno medaljo. Vsak svojo. Home made. Eko medaljo. Super. Še ena, ki bo visela v moji vitrini. Gre na posebno mesto. Saj je bila res težko prislužena. Sledi še hrana, zasluženo pivo in še dodatne nagradice. Verjetno sva osvojila prvo mesto. Itak. Sicer nama tega priznanja niso dali. Ker so si razdelili priznanja kar me sabo. Kuhna itak.

Če strnem misli. Izjemna prireditev, sami entuziasti. Odlično počutje. Res je lepo videti kaj se da narediti, če cela skupnost stopi skupaj. Zamislil sem se. Moral bi se še kdo. ČE vidiš cilj, pot ni dolga. Vsekakor so to dokazali utripovci in cela skupnost Zminca. Vsekakor priporočam obisk. Če želite kvaliteten čas druženja malo drugače si označite v koledarju termin, še bolje pa če spremljate spletno stran ŠD UTRIP…

Tukaj tudi velja omeniti, da bo kmalu Loka MTB Maraton, ki je prav tako v organizaciji ŠD UTRIP. Vsekakor vsem MTB kolesarjem priporočam, da se tekme udeležijo. Če ne drugega, zaradi druženja. Prepričan sem, da bodo doživeli eno izjemno prireditev.