Anekdote

Prva
Včeraj se peljemo v Poreč seveda na obvezen obisk štantov in v Lunapark. Se pravi lahkotna in lepa tema za pogovor. In ta velka (9 let) začne pogovor o smrti. Skratka morbidna tematika. Tamala (5 let) prisostvuje pogovoru. V bistvu se pogocarjamo o smrti, o temu kako pogrešamo človeka, ki umre, o žalosti… Verjetno čisto normalen pogovor, še posebej na morju, na počitnicah, ki naj bi bile polne optimizma… In tavelka razlaga naprej. Po smrti pa gremo v nebesa. Verjamem, da krščanska vzgoja ni slaba. Poleg tega żivimo v vasi, kjer je nekako običaj, da se otroci učijo verskih naukov. Nič slabega s tem. S tem si po mojem mnenju tudi širijo obzorje, prav tako pa pridobijo določene obveznosti in navade (pozitivne seveda). Tudi naš župnik je hvala Bogu normalen. Z otroci lepo sodeluje, jih uči, spodbuja, hodi na njihove šolske predstave. Se trudi s skupnostjo v kateri živi. Pri njemu je vsakdo dobrodošel. Za vsak prejet dar se lepo zahvali. Ob koncu leta naredi poročilo in se zahvali za dobro sodelovanje in sobivanje. Je tak župnik kot mora biti. O njem ne krožijo (vsaj jaz ne vem) nobene govorice…
In se torej pogovarjamo o smrti. Tavelka razglablja naprej. Ko bomo vsi umrli (naša družinica) se bomo srečali v nebesih. Tam ne bo igral, tam bomo vsi pridni in tam se bomo lepo imeli. Tamala posluša in se strinja… In ta velka nadaljuje. Tam se bomo pogovarjali v Jezusovem jeziku. Tamalo zmoti, vpraša: “Zakaj že?”

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: