Doživeli in preživeli smo prvo. Jap prvo pravo tekmo.
Vse skupaj se je začelo že pred 14 dnevi ali tremi tedni. Najprej skrbno pretehtana odločitev ali se bomo prijavili. Potrebovali smo kar tri dni. Prvi dan smo zaprosili za prijavnico, drugi dan smo prejeli prijavnico in tretji dan smo jo oddali. Adrenalin je rastel. Seveda smo premalo trenirali. Pravzaprav nismo trenirali. Enostavno ni bilo časa. Zjutraj že tako zgodaj vstajamo, da ni šlo, zvečer smo pa tako utrujeni, da gremo že ob 8:00 spat in zaspimo nekje ob 8:30, če je seveda sreča. Dostikrat nas matra tudi nespečnost….
Včeraj zvečer testeninka. Kakopak. Žena se je pripravila. Zjutraj polni adrenalina vstanemo. Kaj bomo oblekli? Potekajo obsežne priprave, izbira tekaških copat. Kateri bodo najhitrejši? Kateri bodo pravi. Izbiramo med dvojimi.
Pridemo na štart. Adrenalin narašča. Uradno se še prijavimo, pravzaprav zglasimo, da smo tam. Prejmemo štartno številko in kot se za tovrstne teke spodobi prejmemo še majico. Ponosni smo, da oblečemo pravo THE majico z logotipom teka. Tako, ki vsebuje tudi štartno številko. Organizator se je potrudil, da imamo štartno številko kot samolepilno nalepko. Bravo organizator. Tako ni bilo težav s pripenjanjem številk s sponkami. Gremo počasi na štart. Noge so že nekoliko težke. Pa vendar organizator poskrbi za dobro vzdušje. Iz zvočnikov se že sliši napovedovalec, ki nas spodbuja in daje zadnje napotke pred tekom. Bilo je razburljivo. Nihče ga ne posluša. Itak, saj nam srce bije kot za stavo. Smo v prvih vrsti. Že kujemo načrte kako bomo osvojili medaljo. Napovedovelec prične z ogrevanjem. Naredimo pet počepov, malo razgibamo boke, noge, glavo,… In odštevamo. Pet, štiri, tri, dva, ena in ŠTART. ŠTART z veliko. Zapodimo se. Pred nami zajčice, ki diktirajo tempo. Za nami ravno tako ogromno zajčic in celo en zajček. Napeto je. Pridemo do prvega ovinka, dokaj hitro sledi drugi in za tem tretji. Čakamo, da pretečemo še zadnji ovinek. Ciljna ravnina. Vleče se. Ampak napnemo vse moči. Že vidimo cilj. Noro. Smo v prvi tretjini. In končno cilj. Pretekli smo 350 metrov. Ati z mislimi, moje dete pa dejansko. Skratka njen prvi tek. Nismo merili s štoparicami, nismo uporabljali HR pasa. Vse je bilo tisto pravo. Prvinsko doživetje. Brez preveč nabite tekmovalnosti. Vsak udeleženec / udeleženka je zmagovalec. Odidemo še skupaj po zasluženo nagrado. In sicer SLADOLED. Tak ta prav, ki smo si ga zaslužili s tekom. Majice ne preoblečemo, ker je to pač trofeja. Tista prva, prava.
Moje dete je preteklo svoj prvi uradni tek. In rezultat: “Oči, zdaj bom trenirala s tabo, če le ne boš prehiter.” Oči vesel,hčerka, sestrica, mami zadovoljni. Super. Komaj čakamo drugo leto.
Aja zajčice so bile vzgojiteljice in vzgojitelj. Bravo VRTEC ŠKOFJA LOKA. To se kaže, da vzgojitelji živijo z vrtcem ne samo ob delovnikih pač pa tudi ob vikendih. Ni jim težko. BRAVO!!!
Hvala organizatorju za odlično izpeljan tek. Na začetku je zgledalo vse malo kaotično ampak samo zgledalo. Vse je teklo tekoče. Otroci so uživali in nasmeh na otroškem obrazu v cilju je poplačal vse.
Zvečer pa teče še ati. Da vidimo ali bodo občutki enaki….
Hotel "Na kljuki" 