Odločil sem se, da še tole naredim. Osvojim svoje zadovoljstvo, svojo željo, ki sem jo gojil kar nekaj let,če ne celo vsaj dve desetletji.

Pa pejmo po vrsti. Naj povem, da me je bilo strah ko… Jap strah. Najprej zaradi tega, ker pač še nikoli nisem vozil v gruči, strah, ker nisem vedel ai bom zmogel, strah, ker nisem vedel kako bo zdržala moja rit. In seveda zanimalo me je kolikokrat bom popravljal ketno in kolikokrat bom menjaval zračnico.

Seveda se na kolesarski preizkus nisem dovolj dobro pripravil. Vsega skupaj sem letos naredil 200 km s cestnim kolesom. No pravzaprav sem vsega skupaj naredil 200 km v celem življenju. To so bili točno 4 treningi, vsaj cca 50 km. No en trening jih je imel zgolj 30 km, ker sta mi počili obe zračnici. Jap imel eno rezervo, dve pa pač ne. No in zdaj ves čas nosim s sabo dve zračnici. Ena ponavadi spusti…

Ok, torej 200 km. Občutno premalo. Ampak po drugi strani sem pa letos naredil kar nekaj tekaških kilometrov, kar pomeni, da naj zaradi moči in kondicije ne bi smel imeti težav, rit pa… No ta ni bila utrjena. Po drugi strani sem v vseh teh 4ih variantah treninga delal tudi 4X po 600 višinskih metrov (na furo) seveda spet max.

No in smo se zbrali. 40 min pred štartom sem imel še servis kolesa. Žal ni šlo prej. Prestave je bilo potrebno uredit…

Nervoza je pred štartom naraščala. Število ljudi pa tudi. Pravzaprav kolesarjev. In smo štartali. No do štarta je šlo res super. Cca 12 km. Prav prijetno sem bil presenečen kako kolesarji opozarjajo drug drugega. No potem pa štart. Gre super. Pravzaprav čisto presenečenje. Pa jo užgemo proti Lučinam. Svoje moči sem šparal. Nisem upal enostavno potegnit, ker sem čakal kdaj bom pač crknil. Jah to sem pričakoval. Pa pribrcam na Lučine. Super vzdušje. In potem gremo po domači cesti. Kolesarji zelo previdno drug mimo drugega. Prav super je šlo. V Poljanah se ustavim, pozdravim ženo in otroke in kar naprej brcam. Nekako brez težav. Res super. In pridemo do Škofje Loke. Čas je bil za domačo župco. No ni bla glih domača, pač pa iz kocke ampak vseeno pasala je neverjetno. Popijem še vodo in elektrolite. In šibam naprej.

NO v Vodicah pa se je začelo. Nekaj se ni strinjalo z mojim početjem. In sicer mora rit. Ta se je začela pritoževati. Pa sem rekel, da ne čutim bolečin in da enostavno me ena k… rit ne bo ustavila. Kaj si pa misli da je. Kr neki tam zadaj. V bistvu me je matralo nekaj kar pravzaprav ne vidim razen če se pogledam v ogledalu. Pa si pač svoje riti ne gledam v ogledalu. Matr… KR neki. No in gremo naprej. Nekje 10 km sem se delal da pač bolečine ne čutim. Potem so pa noge potegnile z ritjo. Itak. Logično saj noge iz riti rastejo. Ampak pravzaprav ne noge pač pa stopala. Čevlji so me začeli tiščat. Sem imel občutek, da sploh ne čutom enega dela noge. Hm. Treba je bilo razmislit. Ali mi je to pripravila rit ali gre za popolnoma novo spoznanje. No šlo je za popolnoma novo zgodbo. In problem sem rešil tako, da sem si enostavno razrahljal vezalke oziroma nekaj kar pač opravlja to funkcijo. IN je bilo dokaj hitro boljše. Problem je bil samo v tem, da sem ugotovil, da je rit zakrivala bolečino stopal že kar nekaj časa tako da so me stopala pošteno bolela. Ampak spet je rit podala svojo pritožbo.

Pribrcamo do Ljubljane do Tacna. Super vzdušje.  Tam zadnja okrepčevalnica. No tam sem rekel še dobrih 10 km. In sem začel razmišljat o pivu. Ampak rit, rit mi ni dovolila, da bi moje misli bile zatopljene v ta omamni hmeljev napitek. PO mojem je že utripala rdeča luč. Sploh ne vem kako sem prikolesaril do cilja. Vem samo to, da sem razmišljal o pivu in o riti. Celo na hrano sem pomislil.

No v štartu se je ura ustavila nekje 3 ure in 40 ali 50 min. Zadovoljen. Izredno. Resnično sem presenetil samega sebe.

Cela prireditev izpeljana na nivoju. Izjemno. Občutek več kot presrečen.

Zdaj imam še eno medaljo / spominek iz kolesarske prireditve.