fotka organizatorja mojega prihoda v cilj …. skoraj čisto svež
bi rekel današnji tekmi najnaj21. Letos je bila to moja prva tekma in hkrati druga tekma tega teka. Lani sem štartal s pol leta teka prej,…od nule in ker me privlačijo ekstremi, me je tudi letos ta tekma še bolj privlačila.
Najprej prijava. Spet preveč optimistično. Letos bom pa bistveno več treniral. Več delal višincev, večkrat obiskal Blegoš pred tekmo. Redni treningi z Davidom se bodo obrestovali. In leto se je res začelo odlično. V začetku leta je bilo res precej treningov. Potem pa žled. Ta mi je dal vetra. Vzel mi je vso voljo do teka. Potem pa še odpoved treningov z Davidom zaradi njegove poškodbe. In motivacija je padla. V službi malo morje aktivnosti. Kar nekaj delovnih vikendov čez zimo. Za tek preprosto ni bilo časa. In potem še en mesec do tekme. Pa začnimo. Cilj ni bil več preteči pod tremi urami pač pa zgolj preteči in skrivna misija bolje kot lani.
In prišel je dan D. Pravzaprav dan najnaj21.
Pa si poglejmo najprej progo. Štartali smo na sv. Andreju (590 nmv), nadaljevali na sv. Ožbolt (859 nmv), nadaljevali do vasi Selo (710 nmv) ter se vzpeli na Tošč (1021 nmv). Ker nam to ni bilo dovolj smo se povzpeli se na Osolnik (858 nmv). Potem pa še spust v dolino Hrastnice in zadnji vzpon na začetek na sv. Andreja.
Zbralo se nas je bistveno več kot leto prej. Precej ljudi je mrgolelo na štartu. Sem si mislil, da tole pa bo zanimivo. Nekomu se bom enostavno prilepil in nadaljeval pot z njim. No pa je to dokaj hitro padlo v vodo. Pot je bila zelo dobro očiščena, problem je bilo le nekaj malega dreves, ki so nakazovali, da vseeno ni bilo v času žleda prizanešeno tudi tem gozdovom. Tempo je bil dokaj dober. In pridemo do prve postaje. Zmanjkalo vode. Ojej. Tole pa ne bo v redu. Na srečo sem imel s sabo meh. Itak sem pozabil kupiti Cocacolo. To sem se seveda spomnil po nekje petih kilometrih teka. Zdaj ni bilo več rešitve. S sabo sem imel energijske ploščice. Ampak v nahrbtniku. Tam lahko zelo dobro pomagajo :). Seveda sem bil zadnji. Ampak tempo sem držal. Lepo počasi, brez pretiravanja. In počasi ujamem tekače. Pridemo do druge postaje. Tam je bila mizica izdatno založena. Aha. Ok, potem se je res zgolj zgodila mini napaka, da na prvi postaji ni bilo vode. In gremo naprej. Tokrat v družbi. Vsi smo bili že precej načeti. Srečam GRS (gorsko reševalno službo), ki so lepo vzpodbujali tekače. Tudi na odsekih, kjer je bila nevarnost, da bi se izgubili, je organizator poskrbel, da je bil tam nekdo prisoten, ki je seveda tudi lepo motiviral tekače.
Vremenska napoved je kazala, da bo ravno pričelo deževati, ko smo štartali. Pa je bil strah odveč, saj je bilo na trenutke tudi sonce. Dvakrat je na progi sicer kazalo, da bo padal dež (padlo nekaj kapljic) ampak so organizatorji poskrbeli tudi za to. Prepričan sem, da so v zrak spustili tiste čudežne rakete, ki razbijejo oblake. Po sistemu rusov in Sochija…
Ves čas sem gledal na uro, da ne bi pretiraval, ker se bi mi to maščevalo na koncu. Lansko leto me je zadnji vzpon dobesedno ubil. Tako sem se ga letos bal kot hudič križa. Lani je šlo po sistemu 2 koraka naprej 1 korak nazaj. Letos si tega nisem želel privoščiti. No ura je “crknila” na 19 km. Sem si rekel super. Ravno zadnja dva kilometra, ki sta mi pomenila res ogromno. Namreč ura mi je bila v veliko psihološko pomoč, saj sem se igral z odštevanjem kilometrov in razmišljanjem, da je po 10 kilometru enostavno nesmiselno obrniti, ker sem naredil že večino vzpona, hkrati pa na polovici se pa res ne obrača. Se sploh ne splača. Pri 15 km sem si rekel, da je enostavno brez veze, da bo treba stisnit. Pri nekje 16 km sem padel in zvil palico. Ja letos sem šel s palicami. Mi je precej pomagalo. In hkrati so bile palice ob teku precej v napoto, takrat sem jih klel, kdo se jih je spomnil, ko pa sem grizel v hrib, pa sem si rekel, da letos sem bil vsaj tako pameten, da sem jih vzel s sabo. Se pravi nič prav in vse narobe pa vendar prav. Kdo bi vedel. Zadnje pet kilometrov so me začeli grabit krči. Ampak je bilo znosno. Dalo se je preživet čeprav nisem vedel koliko časa bo trajalo, da me bo res stisnilo. K sreči sem imel s seboj telefon, če bo potrebno poklicat pomoč. Pa smo šli. Jaz in moji krči. Da so se krči malo umirili sem nadaljeval s hojo in ko se je situacija umirila sem spet začel teči. In tako smo ponavljali do konca.
Zadnjo uro sem razmišljal o hrani. Izjemno se se veselil telečje obara in žgancev. Kot je bilo lansko leto. Prav vonjal sem jih. To me je zadnjo uro držalo pokonci. Prav čutil sem, kako bom zajel z žlico nekaj žgancev, jih potopil v obaro in nesel v usta. Zraven si bom privoščil eno steklenico Uniona. Sline so se mi po moje že ob poti cedile. In kaj se je zgodilo. Pridem v cilj, srečam reševalce, ki skoraj gledajo enega tekača, ki leži na tleh. No ni bilo tako hudo. Ena teta, verjetno zdravnica ga je prav nežno masirala brez kakršnekoli kreme in prave vneme. No njen kolega, hkrati tudi moj sorodnik, prijatelj, skratka res fejst dečko. Tudi reševalec. Človek, ki vsakomur priskoči na pomoč pa ne zaradi svoje službe, pač pa zaradi njegove narave. Skratka res dec na mestu. Vprašam kaj je narobe in pravi, da ne more vstat. Aha, krči… Italijan (poškodovan tekač) je sedel kot kup nesreče, se smilil sam sebi in gledal kaj mu bo teta naredila. Nič bo treba v avto po gel za mazanje in bo treba dati tem dohtarjem malo inštrukcij. Verjetno sam nisem izgledal ravno rožnato, saj sem komaj pritekel v cilj. Rečem dohtarci, da naj ga masira z vso močjo. No pa ni šlo. Začnem mazat jaz in masirat in pride zraven še en sotekač. Ta je bil v štartu že nekaj časa. Že lepo urejen in voljan pomagat. In ga prime za drugo nogo in masirava. In zraven razlagava tem dohtarjem. Videl sem, da tip naravnost obvlada. Italijan je vsake toliko časa malo stisnil zobe, ker ga je mojster res na trdo masiral. Ampak drugače ni šlo. Dal sem mu pit elektrolite, kolikor mi jih je še ostalo. In se odpravil jest. Namreč Italijan je bil v dobri oskrbi. Videlo se mu je, da se situacija izboljšuje. Mene je vse bolelo. Želodec se je verjetno slišal daleč… pa še okoli mene ni bil ravno prijeten vonj. Namreč prešvican sem bil kot en hudo prešvican konj. In ta vonj me ubija. Ta vonj me odvrača od samega sebe.
Ko pridem v cilj vidim, da imajo ljudje tavelike ta ravne krožnike. Ups. To pa ne bo v redu. Verjetno so se odločili za nekaj drugega… Stopim v gostilno. Me vpraša stric vegi ali mesno. Ker sem pač dec, sem rekel mesno. In dobim… dunajski zrezek in krompir. Saj ne da je to moja skoraj naj hrana… Jaz sem sanjal obaro. Telečja obara je bila moja nagrada za ta (vsaj zame) nehuman podvig. Matr… Vzamem pivo, tist krožnik, ki ni bil nič kriv, jaz pa tudi ne, ker se pač nisem pozanimal. Ravno tako ne organizator… Stopim ven, zmečem vase. Pokličem ženo, da sem še živ. Sporočim sodelavcu, ki ga letos ni bilo, da sem preživel in se vrnem k Italijanu. Italijana so medtem že hoteli peljati v zdravstven dom, pa se je Italijan raje odločil za pivo in sicer tako, da je vstal. Seveda je povabil na pivo, ampak se ne spodobi. Danes je vendar treba bit kmalu doma, saj je ta žegnanjska sobota. Pa smo šli…
In še vtisi: Lahko rečem izjemna tekma. Odlična organizacija. Sploh ne bi pričakoval drugače. Drugo leto spet.
Še primerjava z letom prej. V cilj pritekel pol ure prej. In odločil sem se, da bo drugo leto pa res več treninga….
Še poročilo z lanskega leta: https://poldy76.wordpress.com/2013/04/20/najnaj21/
FB profil organizatorja: https://www.facebook.com/najnaj.maraton
Mnenja ostalih udeležencev: http://www.tekaskiforum.net/viewtopic.php?p=324585#p324585
Rezultati: http://www.alples-timing.si/images/rezultati/2014/1__NajNaj21.pdf
Povezava do dokaj obsežne fotogalerije: http://www.najnaj21.si/?page_id=1204
Hotel "Na kljuki" 
Čestitke!