ričet

Včeraj sem jedel božanski ričet. Za mene so to (spet) popoloma novi okusi. Kako je dober ričet skuhala žena. Seveda, če sam ne bi dal pravočasno v vodo ješprena seveda ne bi bilo nič. Kaj, osnova je pomembna.

Naravnost slastno je šel po mojem grlu. Sicer majhne žličke, pa vseno. Celo mesto iz ričeta je šlo po grlu. Seveda narezano na majhne koščke, pa vseeno. Bilo je slastno.  Tako, da končno lahko (skoraj) normalno jem.

Danes že kuham golaž. Čebulo sem ustrezno olupil, jo nasekljal (s pomočjo multipraktika) in se zdaj matrava kdo bo koga. To pomeni ali bom zdržal jaz, da se bo čebula sama dovolj časa cmarla ali ona, da se ne bo spustila. Ampak bitko zaenkrat zmagujem. Dobro zgleda. Potem sledi meso in začimbe in potem zaopet neumorno kuhanje. Pravijo, da dlje kot kuhaš, boljši je. In jaz imam po kar nekaj letih celo čas, da se igram s kuho. Saj vem, bolje bi bilo, da bi imel kotliček in se matral s tem ampak pač ga nimam. Bo tudi tako dovolj dobro. Žena me vedno kritizira, da premalo smarim čebulo. Zdaj je ne bom. Ji bom dokazal za vsa leta nazaj, da to ni res. Da samo nisem imel časa…

Včeraj sem preživel prve tri ure zunaj – izven hiše. Ne smem se naprezati, ker mi lahko popokajo rane. In bilo je kar naporno. Namreč po uri in pol me je začel oblivati znoj. No, da sem šel ven, je botrovalo, da sem moral iti. Ne bi pisal o tem kje sem bil, ker je pravzaprav morbidno. Pa vseeno po eni strani je “pasalo”, po drugi strani pa je bilo kar naporno. Vse me je bolelo, znoj me je oblival. Matr, vse mi je vzela ta operacija, tako da začenjam vse znova. Pa tak športnik. Sploh ne moreš verjet.

Če bi šel (žal ne morem) na ljubljanski maraton bi itak zmagal. Saj pravijo, da manj kil kot imaš, hitrejši si. No jaz jih imam zdaj na nivoju srednje šole. Sem ko prekla. Se bom že poredil.

S to operacijo sem upam tudi ušel pogostim boleznim. Bomo videli, če je to res.

Grem kuhat naprej golaž, da se mi ne zažge čebula…