Brača Dragić

Danes preživel dobre pol ure v družbi bratov Dragić. Torej v družbi Gorana in Zorana Dragića. Sicer se ob takih imenih spomnem bratov “Dž…”. Bratov, ki so me v času moje srednje šole v Šiški enkrat “naučili” kozjih molitvic in pokazali, kako lije kri iz nosa (pa ne iz nosnih odprtin). Ti bratje so mi pustili stalen souvenir.

Aja, to mi je omogočil Blaž Bolcar . Blaža bi lahko imenoval kar športni pravnik. Po mojem vedenju edini človek v Sloveniji, ki se zavzema za športno fair play igro. Po mojem oseba, ki orje ledino na tem področju. In če človek misli, da gre za enega zoprnega, pustega pravnika se hudo moti. Gre za nadvse prijetnega človeka, ki ima ves čas v mislih fair play. Lahko rečem, da gre za človeka, kjer ne rabim paziti na hrbet, da se slučajno vanj ne zaleti kakšna naostrena železna konica.

Pa pejmo k bratom Dragić. Človek ne more verjeti, da gre za dva izredno preprosta človeka. Kot bi bili prijatelji že nekaj časa…. Sicer sem bil tam po službeni dolžnosti ampak lahko rečem, da tokrat zelo prijetni. Takšne zadeve delam rad. Danes me v primerjavi s prejšnjič ni bilo strah, kaj bo šlo narobe. Danes je bila čista rutina. Delal sem “sprejem” za košarkaše naše banke. Vedel sem, da jih bom presenetil, da bodo doživeli nekaj, kar ne more vsakdo, vsekakor pa ne, da se bodo lahko na “istem nivoju” pogovarjali z dvema naj igralcema trenutne slovenske košarkarske reprezentance. Tega ne more vsakdo. Gre vseeeno za nekaj malega ekskluzivnosti. Čeprav, če Gorana ali Zorana srečate na cesti… ne se bat, ne grizeta. Prepričan sem, da če se jima na ulici ne bo mudilo, da se bosta z veseljem ustavila in z vami pokramljala. Gre za otroka velikega očeta. Namreč tako vzgojijo svoje otroke le pametni starši. Res jima čestitam. Opravila sta dobro delo. Oba Dragića sta zvezdnika. Oba imata lahko nos do stropa,… ne to nista onadva. Enostavno sta prijetna, preprosta človeka.

Če bi vsak starš opravil tako dobro delo, da nauči otroka, da pozdravi človeka, pa če ga pozna ali ne, če ga nauči spoštovanja, če ga nauči olike, potem bi bilo v naši Sloveniji res neprecenljivo. Tako pa že starši prevečkrat naredijo to napako. Preprustijo otroka ulici. Ga ne vzgajajo, mu ne dajejo odgovornosti. Upam, da sam ne bom tak. Trudim se, da ne bi bil. Trudim se, da bi svoja otroka vzgojil v kar najlepši možni luči, v krasni, pošteni punci, ki bosta znali ceniti dobro in se izogibati slabemu. Tu je gotovo ata Dragić zmagovalec. Vse čestitke in kapo dol.

In tudi to manjka naši ljubi državi, spoštovanje…. ampak tega se bom izogibal. Ne bom komentiral državnih zgodb. Je škoda elektronskega papirja :).

Skratka prijeten dan.