Hyundai 1,3 Gli 12V

Avto, ki sem ga kupil pred 10 leti. Star pa je 11 let. Kupil sem popolnoma nov avto. Dobil sem ga po izredno ugodni ceni. Z njim sem preživel kar nekaj lepih trenutkov. Tudi kar nekaj izletov sem naredil z njim. Z njim sem sem spoznal svojo ženo. Zamenjal je takratno Škodo Felicio. Avto, ki me je zapustil praktično na cesti (Škoda, da ne bo pomote) in to zaradi slabega dela serviserjev.

Aja, no ta avto se sedaj poslavlja. Korejca je zamenjal nemec. O golfu sem že pisal. Poslavlja se moj prvi in verjetno edini čisto novi avto. Spomnim se dneva, ko mi je crknila Škoda (naj gre k vragu), ko sem si vzel tri dni dopusta, da si v treh dneh kupim nov avto. Itak sem bil brez denarja… In sem hodil okoli po avto prodajalnah. Kar solze so mi prišle na oči ko sem videl takratne cene avtomobilov. Gledal sem Renault Clio (predrago), Daewoo Kalos (kr neki in predrago), Daewoo Matiz (pojma nimam kako bi prišel v tisti avto – glede na velikost) in še nekaj drugih…

In prišel sem na Hyundai. Ja tam sem poznal ljudi, poklical direktorja prodaje in mu razložil, da potrebujem avtomobil. Vprašal me je po željah. Razložil sem mu, da avto ne sme biti brez volana, motorja, vrat in fino bi bilo, da bi imel klimo. Vse to se dobil. Ko sva z očetom prišla pogledat avto, to svetinjo, ki se je svetila kot diamant, brez kilometrov, brez praske (itak če je bil nov), oče ni mogel verjeti svojim očem. Pregledoval je motor, avto, notri, zunaj, gume in podal strokovno mnenje: Ta avto je nov. In cena? Ja cena je bila ugodna, saj je bil revež še edini avto iz te serije, ki ga nihče ni hotel. Ta črni raček, ki je v bistvu bel, je čakal zgolj na mene. Bila sva si usojena.

Z njim sem doživel precej lepih trenutkov. Ena izmed teh je ta, da so mi, dan po tistem, ko sem zvedel, da bom imel otroka, vlomili vanj in ukradli avtoradio (kreteni). Se malo butnil z njim po tistem, ko sem zvedel, da bo podjetje, ki sva ga naredila s kolegom, šlo k vragu. Pomembna informacija tega podjetja je, da ni šlo v prisilno poravnavo ali stečaj, pač pa sva ga s kolegom enostavno ugasnila. In pa avto s katerim sem srečno naredil kar precej kilometrov. Skratka super avto. Ni imel serijskih napak – niti ni moglo biti, ker ni imel nobene elektronike ali dodatne opreme. Vse kar se je pokvarilo v teh letih, je bila, da se je pri sprednjem žarometu snel en mali kabelček. In to je vse.

Ja in avto torej odhaja. Lani ga je poleg vsega še krstila toča. Zavarovalnica ga je ocenila kot totalka, ker se ga pač ne splača popravljat. Cena popravila bi bila višja od vrednosti avtomobila. O psihološki vrednosti navezave na ta avtomobil me ni nihče vprašal. In ker je že v letih in ker sem prejel dobro ponudbo od očeta za nakup avta, sva se odločila za ta pogumen korak.

Danes sem prišel domov spet pozno. Z najmlajšo sva ga šla slikat, da se strokovno lotiva prodaje. Sam delam v marketingu. To sem si mislil, da bo super eksperiment, ki mi bo povedal, če sem vreden te stroke. Če poznam prodajne prijeme. Ko sem slikal sem razmišljal kakšen prodajni prijem naj uporabim. Razmišljal sem o tem, da bi uporabil: Če ga kupite v roku enega tedna prejmete prav vse štiri gume in to že na vozilu. Ali pa: Če ga kupite v roku enega tedna spustim ceno za 100 EUR. Ali pa: Če ga kupite v roku enega tedna vam podarim eno letno članstvo AMZS (ta mi je bila huda, vendar bi bilo to lahko narobe razumljeno. In pa še nekaj prodajnih prijemov se mi je preganjalo po glavi.

Glede cene sem se pozanimal pri servserju, pri zavarovalničarju, naredil nalogo po avto netu in preveril koliko me avto ovira prostorsko. Skratka domača naloga kot se šika.

Slikal sem torej avto. Šel na avto.net in pričel z oddajanjem ponudbe. Ponudbe nisem niti v celoti oddal. Prodajnega prijema nisem niti začel “piliti”. Niti se nisem odločil katerega naj uporabim. In poklical me je prva potencialna stranka. Vprašal je kakšen je avto? Vprašanja nisem niti dobro razumel. Kaj odgovoriš, če te kdo vpraša kakšen je avto? Rekel sem, da je dober. Kako je ohranjen? Ohranjen je za svoja leta odlično. Koliko spustim ceno? Jah, ceno spustim… No ne spustim. Pa niti ne vem, če je resen kupec (kakšen beden kliše, ki ga uporabljamo…). Resen kupec je prav vsakdo. Saj je vložil določen napor, da me je poklical. Zato celo investiral nekaj centov za klic. Itak, da je resen kupec.

Rekel je, da ga bo kupil. Jaz pa prav. Kaj naj rečem? Vprašal je kdaj ga lahko pride iskat. Odgovor: Jutri. Ja prav, pridem okoli 14:00 ure. Mislil sem, da bom umrl od smeha. Ob 14:00 jaz delam. Vprašal me je kdaj imam čas. Sem rekel med 18:00 in 19:00…. In zadaj tišina. Potem pa odgovor. Prav, pride iskat prijatelj. Samo prosim te odmakni takoj avto iz avto neta. Jaz pa prav. Bom, ko boš prišel po avto. On pa: NE prosim takoj umakni avto iz avto.neta. Res ga bom kupil…

In konec… Jutri pride po avto. Jaz pa sem umaknil avto iz avto.net. Me prav zanima, če bo res prinesel “šuške”.

20130521_190059 20130521_190126 20130521_190229 20130521_190235 20130521_190245 20130521_190320 20130521_190421 20130521_190433 20130521_190514 20130521_190532 20130521_190538 20130521_190541 20130521_190602

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: