Očetov avto, ki je v bistvu moj

Imam ga. Jap. Imam očkovo svetinjo. Imam nekaj kar najbolj ceni. Imam nekaj, kar mu največ pomeni.

Ko sem bil star 18 let mi je oče posodil svoj avto. No posodil ni pravi izraz, pač pa mi ga je pustil voziti. No začelo se je bistveno prej. Začelo se je nekako takole…

Prvo šofiranje:

Oče mi je dovolil, da sem šofiral njegov avto. Jap to so bili časi. Star sem bil ravno toliko, da sem dosegel volan in pedala. No avto je bil ugasnjen, jaz pa sem se lahko delal, da vozim njegov avto. To je bilo po mojem čisto normalno….

Drugo šofiranje:

Peljemo se na izlet in jaz na sovoznikovem sedežu. In se oče odloči, da mi prepusti volan. Jap takole iz sovoznikovega sedeža. Lahko sem šofiral. Seveda je imel on pedala pod kontrolo, jaz pa sem šoofiral na sovoznikovem sedežu. Itak, da nisem vozil ravno in sem bil nesposoben. In se je šofiranje končalo.

18 let

Naredil sem izpit. Oče mi je posodil avto. No posodil ni pravi izraz. Dovolil mi je, da sem se usedel na voznikov sedež in peljal 20 metrov. Po 20 metrih sva se skregala. Od takrat nisem več sedel na voznikovem sedežu očetovega avtomobila. Mi pa je dan kasneje kolega posodil hrošča. Tistega starega, letnik 1976 (to je bilo pred letom 2000) , ki je bil totalno spedenan. Kromirani pragovi, notri mahagonij, volan v usnju in sem lahko šel po burek. Iz Čopove na Mikolšičevo. V tem hrošču je imel radio sistem, ki ga nisem poznal niti doma, glasnost, basi,… skratka okoli 24:00 sem vozil kolegov avto po Ljubljani čisto sam. Nor občutek. Pa da ne pozabim imel je športne sedeže. In tako je hrošč postal moj najljubši avto, ki mi je všeč še danes. In ko bom enkrat velik (danes imam višino 18x cm, 81 kg, o starosti pa ne bom govoril) bom imel ta avto. Še prej bo preteklo veliko vode… Dragi so ti hrošči. Pa ne za kupit, za vzdrežat. Pa tudi prostora pred hišo ni ravno na pretek. In ta svetinja bi morala biti v garaži…

18 let drugič

Kupil sem si prvi avto. Jap bil je golf. Tako kot očetov. Le nekaj let starejši. Imel sem golfa 1 – kanarčkove barve (mi je izraz ljubši kot poštarske barve). Ko sem ga pripeljal domov sem bil vesel ko …. Še dobro, da imam šesa, da se je nasmeh lahko ustavil. In bilo je noro. Imel sem čisto svoj avto. Vsi kolegi so imeli R4 – katrco, jaz pa kanarčka. No to je bilo nekaj. Spomnim se, ko smo šli na tromejo so se mi na Ljubelju na avstrijski strani pregrele zavore. Ojej… K sreči so prijele zadnji moment, da nisem priletel v Mercedesa….

Danes

Pravzaprav v petek sem kupil očetov avto. Ne zato, ker bi se ga moral on znebiti, pač pa zato, ker mi je dal nesramno dobro ponudbo. Mislim, da se je to zgodilo prvič v življenju. No bilo je drugič. Pa tisto ni bila ponudba. Ob nakupu stanovanja mi je kupil pralni stroj. Ampak tisto je bilo darilo ob vselitvi. Ampak spet dobro, da sem imel ušesa, ker nisem pričakoval nič… Ta stroj uporabljamo še danes. Star je nekaj let. In dela kot švicarska urca. Do sedaj smo imeli poplavo le ene dvakrat… Pa se je tudi to uredilo.

No in ko sem kupil avto (zdaj ga ima še vedno oče – na posojo) sem šel testni krog. Je on insistiral. Spomnil sem se prvih 20 metrov. Tokrat je bila vožnja v bistvu prav simpatična. Ni bilo tuljenja, ni bilo popravljanja, ni bilo pazi to in pazi ono. Ni bilo pazi prehitro greš… Ne vem kdo se je skuliral, jaz ali on. Verjetno oba. In zdaj bo nekaj dni ON vozil MOJ avto. Uf kakšen občutek. Čeprav bi si danes želel svojo družinico peljati na izlet z MOJIM / NJEGOVIM avtom…. ampak bo že počakalo. Avto torej dobim čez dober teden. Komaj čakam…