Zabijanje klinov in pospravljanje

Končno smo prišli do težko pričakovanega vikenda. Šlo je za vikend, ki je nekaj premaknil v nas. Vikend, ki je ponovno dokazal, da je naš Hotel na Kljuki res prava odločitev. Pa ni bilo v tem, da smo šli s hotelom ampak s kom smo šli.

Ampak itak se je vse začelo že bistveno prej. Z bratrancem, čeprav mislim, da je bila njegova žena, smo se dogovorili, da bomo preživeli en vikend skupaj. Ta vikend je bil resnično že dolgo časa na sporedu. Res smo ga čakali. Že dokaj kmalu sem ugotovil, da je pri bratrancu enako kot pri meni: Tudi njegova žena je šefica. Obe obvladujeta celotno situacijo in seveda jo nadzorujeta.

Pa sploh mi je vse skupaj hecno. Moški, ne samo, da smo močnejši spol, da navsezadnje zabijamo kline šotora, sekamo drva, nosimo težke tovore, smo v veliki večini tudi starejši od naših dam. In nekako bi se spodobilo, da bi nas te dame poslušale. Po drugi strani pa imajo tako psihološko moč nad nami, da jih enostavno ubogamo in imamo klasično zadnjo besedo: Da draga.

Skratka pri bratrancu ni nič kaj drugače.

Veselili smo se, da pravzaprav spoznamo družino bratranca. Namreč nazadnje smo se dejansko videli več kot deset let nazaj. Toliko, da se otroci ne poznajo med sabo.

V sredo smo pripeli v kamp Špik v Gozd Martuljek. Parcela nas je že čakala. In tam prvi incident. Namreč prispeli smo sočasno z našimi sosedi. Mej parcele takrat nisem videl. Nekako sem menil, da je meja drevo. In me prosi sosed, če jo lahko premaknem za meter. Prikolico sem premaknil za pol metra, če bi jo dlje bi dejansko pristal že v sosedu. Imamo pač veliko camp-letko. Tako, ki ima dodatno tendo. In ta dejansko precej poveča samo prikolico. No sosed ni bil zadovoljen. Toliko, da je pokazal svoje nezadovoljstvo, da sem težje pospravljal v kufer stvari. Ampak če je bil srečen, sem bil zanj tudi jaz.

O postavljanju ne bi kaj dosti zgubljal besed, le to, da sem med postavljanjem postal izredno žejen. Seveda je ob tem pomagalo dejstvo, da mi je moj prijazen sorodnik že drugič ponudil pivo. Seveda sem povabilo moral sprejeti, ker bi drugače izpadel nevljuden. No, žena mi je sporočila, da je ona postavila celo camp-letko. Jaz sem zabil samo kline. In itak slabo. Sem jih moral nekaj ven »izruvati« in zabiti ponovno. Pa tudi to ni zaleglo. Je bilo treba zabiti vse kline, ker drugače naš hotel ni bil dovolj nategnjen. Se je moja čudovita tehnično dovršena inženirka odločila, da če ne nategnem dovolj platna, ne moremo pospravit, v zato namenjen prostor, kufra. In to bi bil problem. Prepričan sem, da bi se cel vikend spotikala ob kufer in mi to tudi jasno dala vedeti. Tako sem raje zabil čisto vse kline. Čisto za vsak slučaj. Da bodo delovali kot piloti, ki so jih postavljali mostiščarji na predelih, kjer je veliko poplav ali pa plazov. Tako, da nas ne bi odneslo.

Bratranec je dec, kot se reče. Je športnik. Ta njegova športna vnema je okužila tudi nas. S seboj smo pripeljali kolesa. In običajno smo kolesa pripeljali, sem jih dal dol, parkiral in po koncu kampiranja enostavno dal nazaj na streho na prtljažnike za kolo. Samo zato, da sem imel dovolj dela. Seveda so zato poskrbeli tako moji čudoviti otroci, ki so se včasih celo peljali s kolesom in moja izjemna čudovita žena, ki pa je imela kolo bolj kot ne zato, da je zasedla tretji prtljažnik (na strehi) za kolo. Sam pri tem nisem smel izostajati, ker bi bil izdajalec v družini. Tako smo imeli tudi tokrat kolesa s seboj. In nismo pozabili niti na čelade, ker če bi imeli kolesa brez čelad, kot se nam je že zgodilo, potem bi takoj pokazali, da so kolesa zgolj kamuflaža. Tako pa smo imeli tudi čelade, kar je pomenilo, da vsaj zgledamo resno.

In tako smo prvi dan naredili plan, da odidemo v Planico – s kolesi. Otroka sta si zagotovo mislila, da je to spet ena potegavščina, da gremo s kolesi. Ker kaj takega se pač še ni zgodilo. In ko smo dejansko »osedlali« kolesa otroka še nista verjela, da dejansko odhajamo na res dolgo skoraj neskončno potovanje. In ko smo dejansko prepeljali že nekaj kilometrov sta šele ugotovila, da tokrat starša misliva resno. Celodnevno kolesarjenje žal ni doseglo željenega. Otroka nista bila zaradi izleta nič bolj mirna.

Naslednji dan smo obiskali Belopeška jezera. No prišli smo do prvega. Potem pa sem jaz veliki pustolovec našel novo pot do zgornjega jezera, ob tem seveda dobil potrdil moje čudovite pohodnice (žene, da ne bo narobe razumljeno) in smo odšli. Po cca eni uri hoje smo prišli do table, ki nam je prikazala, da smo malenkost falili. Hodili smo cca 40 min preveč. Ampak dobra stran tega je bila, da je imela moja atletinja narejenih 2x število potrebnih dnevnih korakov.

Tretji športni dan smo odkolesarili do jezera Jasna. Super vzdušje. Le burgerji so me malo znervirali. Zgledalo so naravnost slastno. Ampak moja žena, ne bi bila tako čudovita, če ne bi, po vzoru Kamenkove žene Alenke, ki ima vedno prav, celo tako, da je Kamenko napisal knjigo o tem, imela tudi vedno prav. Namreč prijazno me je opozorila, da imamo kosilo doma. Če bi takrat vedel, da bom jedel zažgane podplate, bi si naročil slasten goveji burger, ki je bil obogaten s čudovito omakico in če sem prav videl, je bila tudi kraljica burgerja – štručka, lepo karamelizirana. No ampak od tega ni bilo nič. Sem ostal sestradan.

Ker smo želeli izkoristiti voljo otrok po kolesarjenju smo si odšli pogledat Zelence. Res super »rezervat«. Seveda bi bilo tam vse lepo in prav, če ne bi moja najmlajša svetovalka za stike z javnostmi opozorila, da so na področju Zelencev tudi kače. Konkretno dve vrsti kač: gad in zelenec. Zanimivo mi je bilo, kako smo se hitro postrgali in gledali pod noge, da nam ne bi prekrižal poti kakšen minimalen deževnik. Ker če bi se to zgodilo bi imel mojo čudovito ženo v naročju, kot bi jo moral imeti ob poroki, ko prvič prestopi vrata. No tudi takrat je nisem imel. Razlogov seveda ni korektno, da bi jih navajal. Ker če jih, potem bom ves čas malo bolj tanko piskal, saj mi bo manjkal za moške še posebej pomemben vitalen organ.

Pot v kamp bi zgledala čisto ok, če ne bi moji tavelki hčerki odpadlo pedalo. Seveda sem se kot junak pred hčerkama in ženo javil, da bom vozil hčerkin kolo, pač brez pedala. Moram pa tudi priznati, da me je kot izkušenega kolesarja rit neznosno bolela. Tako me je hčerka pravzaprav rešila, saj ima resnično kot fotelj oblazinjen sedež na kolesu. Ampak nisem bil nič heroja pri ženi. Je bilo samoumevno, da to naredim.

Zadnji dan je bil dan pospravljanja. Pridna sva bila. Pridno sem čistil zunanjost našega hotela. Ob tem sem na podlagi priporočil izkušenejših kampistov spoznal tudi odlično čistilno sredstvo – univerzalne čistilne robčke iz Lidla.

Žena je s sokoljo natančnostjo preverila moj trud in tokrat se je odločila, da ne bo ugovarjala tej klinični čistoči. Že zvečer mi je razložila, in še to preko FB, da bomo pucali prikolo kot nori, ko se konča sezona.