Na našo prvo nevihto se je moja ljubeča žena pripravljala že vsaj teden dni. Natančneje takoj ko je prva vremenska napoved pokazala, da zna bit malo dežja pri nas. Namreč zelo jo je skrbelo za naše stojalo za perilo.
Imamo (za nas) posebno stojalo za perilo. Že v Banovcih sva razmišljala kako sušiti cunje. Tam ni bilo pametnega drevesa, hkrati pa je bila zunaj res močna vlaga. Spet sva naredila doktorsko dizertacijo na temo enostavnega stojala za perilo.
Moralo se je lepo zložiti, da stojalo lahko z nami ves čas potuje. Moralo je zgledati. Saj vemo, da moramo gledati tudi na to kaj bodo rekli sosedje. Iskala sva po spletu, spraševala somišljenike in našla. Brunerjevo stojalo. Res je super stojalo. Kupila sva ga v Merkurju. Na srečo je bilo dokaj logično postavljeno, saj bi drugače obupala. V Merkurju nimava vedno najboljših izkušenj s svetovanjem. Včasih stojiva kot bebca pred svetovalnim pultom in nikogar od nikoder. Pa naj stojiva pet, deset ali več minut.
Stojalo je dokaj domiselno. V prvem tednu dopustovanja je popolnoma zadoščalo za našo štiri člansko družino. Ves čas se vse pravočasno posuši in je ravno dovolj veliko. Še naši Štajerci so ga pohvalili.
Pa vendar je ženo skrbelo, da revše malo ne bo zdržalo velike hudobne nevihte. Da ga ja ne bo kam odneslo. Njen ljubljenček se ji je namreč smilil. Ob tem ni pomislila na našo čudovito Camp-letko, če bo zdržala nevihto. Če bo kje kaj polomilo. Ni je zanimalo, če sem pribil vse kline. Zanimalo jo je le drobno stojalo. Naj povem, da je stojalo pribito z nekje 20 ali 25 cm dolgimi klini. Hudiča, če nima nič gor, ga ne more premakniti prav nič. Razen kak neusmiljeno pijan dopustnik, ki je zgrešil vsaj ene tri parcele v levo. Pa še ta mora biti konkreten dec.
Lepo sem ji razložil, da če stojalo nima nobenega upora (nobenih brisač ali podobnega) ni niti teorije, da bi ga kaj premaknilo. Ustrezno je zabit s tremi klini (toliko, kot sistem dopušča). In nanj ne deluje nobena sila. V svoji suhosti se ne bo premaknil saj stoji kot trdnjava, ki je ne morejo osvojiti niti najbolj zagrizeni osvajalci.
Tendo sem pričvrstil z gurtno, ki je namenjena prav temu, da se tenda ne premika in da je ne more veter strgati iz vajeti vrvi in palic, ki jo držijo. Vsi klini so bili neusmiljeno zabiti. Tudi stranice smo dali gor, da nas ne bi škropilo in da bi lahko z otroci neusmiljeno klubovali dežju in vetru ter družinsko kartali.
Začelo je deževati. No najprej so bile strele, potem pa je začelo neusmiljeno scati. Na naši čudoviti tendi so se začeli nabirati (vodni) baloni. Sva si rekla, da verjetno drugače ne gre. Ko sem prvič balon dvignil me je zalilo kot da bi bil na dežju. Hm, če bo taka noč… No moja predraga in otroci bodo vsaj mirno spali. Jaz se bom žrtvoval za njih. Navsezadnje sem njihov varnostnik, redar in seveda tudi nočni angel. Tudi drugič, tretjič in skratka skoraj vsakič me je zalilo. Otroci in žena so se hrabro skrivali v baldahinu. Vmes mi žena razloži, ko je resnično padalo in je kazalo, da bo sodni dan, da bo treba na zadnji strani prikolice »zapreti« okna, saj sta na komarnik prileti dve dežni kapljici. Pogumno sem slekel majico in boga boječe vprašal če je res vse mokro (saj je to skoraj nemogoče, razen če dež pada od zemlje navzgor). No ni mi bilo treba it.
Dočakali smo jutro. Vse je bilo ok. Tudi stojalo ze perilo je strumno stalo kot da ne bi bilo nič. Le naša tla pod tendo so bila polna listja in premočena. Super, treba bo it v akcijo po štrajfix (visokotlačni čistilec).
In spoznala sva novo lastnost našega Hotela na kljuki. Videla sva žepek v tendi, ki ima verjetno (dejansko) funkcionalnost. Verjetno je tam zato, da se notri dajo palice in se ne nabirajo vode na strehi in posledično ne nastajajo (vodni) baloni.
Hotel "Na kljuki" 
Oddajte komentar