Včeraj

Včerajšnji tek s ŠD UTRIP je bil za mene izredno težak. Nisem bil pravi. Vse mi je šlo na živce. Enostavno nisem imel moči in prave volje. Spraševal sem se pa zakaj hudiča sem sploh šel tečt. Odveč sem bil sam sebi. Pa da ne rečem spet klanec. Matr ta me je še dodatno ubil, mi vzel voljo, srnica in ostale živalce ste pa lezle v breg kot da ga ne bi bilo.
Ena taka simpatična sprememba je bila razgibavanje. Huh novost. Malo sem se ustrašil, ko smo razgibavali kolena, da ne delamo pravilno, da bo šef razgibavanja kar popizdil. No jest bi. Vsaj moja volja je bila taka. Pa ni bil slabo nameren predlog. In tudi šef razgibavanja – moški vodja krdela ni od-reagiral prav nič burno pač pa zadevo rešil na strokoven in pameten način. Namreč odobravanje predloga, takoj sprememba vaje in gremo naprej. Brez kakšne slabe volje. No edino jaz sem se počutil kot drek, ki včeraj nisem bil sposoben niti normalno razmišljat. Pridejo tudi taki dnevi. Vesel sem, da sem se obvladal. Vsaj upam. Tekel sem v samoti. In vesel sem bil, da je krdelo tekačev to ugotovilo (v bistvu sem bil extra prepočasen) in me pustilo pri miru. Kar zmanjkovalo mi je moči. Še dve srnici, ki sta tekli za mano, sta me dobronamerno opozorili, da sem malo falil smer. Ampak moj ego je bil včeraj preveč poln, da sem se delal, da vem kaj delam. In sem samozavestno, frajersko rekel, da grem še malo više. IDIOT!!! In zakaj? Dejansko sem imel namen, da bi šel še kak kilometer višje, ker mi je počasi že začelo pasati teči, sem se malo sprostil, prišel k sebi in hkrati hotel še malo nadoknaditi, ker čez vikend nisem bil priden, je prišla ta p…… Ta me pa res razjezi. Če kaj sovražžim je to ravno ona. Prikrade se tako zahrbtno, tako skrito. In nihče je ne kliče. In ko tečem, ko me spremlja ona, me začne kar dušiti. Dejansko bi ji lahko rekel posiljevalka. Šele takrat razumem kako se počutijo ženske, ki jih tipi oblajajo kot psi. Namreč prišla je megla. Tako nevidno, tako hitro. No ko sem se po kakih 500 metrov mojega dodatnega teka v hrib obrnil, sem ugotovil, da sem tako zabredel v meglo, da sem moral biti prav previden. Včeraj nisem vzel svoje Kitajke s sabo, ker je pač nisem. Ne more skoz ona delat. Saj ni kot sužnja. Aja Kitajka je moja nočna lučka. Tako da sem vzel njega – mamuta. Z dvemi diodicami. On, ki me je do sedaj spremljal. S sabo sem imel še dodatne baterije, če bi slučajno crknil, ker sem imel občutek, da počasi pojenjuje svetloba. Aja. Zakaj to pišem? Hm. Aja, sem imel na koncu srečo, da nisem imel Kitajke s sabo, ker preveč sveti. In v avtu izkušnja, če preveč sveti sploh ne vidim nič. Tako da je bil mamut na mestu.
Sem pa šel previdno. Skoraj počasi. Itak mi je energije zmanjkovalo na vsakem koraku. Počutil sem se pa bolje. Kar je bila po eni strani super kompenzacija. Na koncu lahko rečem, da ko sem prišel domov, da sem imel skoraj nasmeh na ustih.
V glavnem super je bilo. Sploh vložek razgibavanja… prijetna popestritev. In to, da mnenja drugih štejejo je pa sploh odlično. Ne pa jest..drek.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: