Stanko me ni za j…

Torej prišel je četrtek. In z njim tekaški večer z ŠD Utrip. Danes nas je bilo 10 tekačic in tekačev. Super vzdušje že na začetku. Majice kluba U3paj z nami jasno nakazujejo, da se ne branijo dodatne družbe, po drugi strani pa sem ves čas teka razmišljal ali gre pri tem U3Pu, da pridi športat in naj ti srce utripa ali da se druži z nami. Skratka zanimiva razmišljanja. Skratka ŠD UTRIP ena množica pozitivcev. O srnici ne bom govoril, ker je danes pač ni bilo. Malo sumim, da je huda na mene, ker sem se zadnjić razpisal o njej. Tukaj obljubim, da ne bom več izzival. Čeprav pa moram povedati, da glede na to, da je bila izbrana za šefico tekaških aktivnosti društva, je lepo poskrbela, da smo vsi prejeli e mail, kjer nam je namenila kar nekaj motivacijskih besed… Lepo.

Danes je bila na vrsti ravnina. Če temu lahko rečeš ravnina. 126 višinskih metrov. Na srečo traso dobro poznam, saj sem jo pretekel ničkolikokrat.

Zakaj tak naslov? Namreč zato, ker je rekel, da se je ustrašil, da bom napisal, če ga ne bo: Stanko me je ponovno za j. Moram priznati, da je prav pasalo, da sem po težkem dnevu spucal glavo s tekom v super družbi. Sami pozitivci. Sami po eni strani somišljeniki.

Štartali smo kot Formula 1. Sem imel občutek, da sem dirkač številka 1. Do prve šikane je še šlo. Potem pa se je malo umirilo. Namreč moj motor se je odločil, da bo nekoliko štrajkal. Pa sem se trudil. Čisto zares. Čeprav moram priznati, da je danes mislim da peti dan, da vsak dan tečem. Ampak mi je super. Vsak drugi dan z mojo najdražjo. In ti teki so mi najlepši. Komaj čakam, da bova prišla do tiste faze, ko si bova med tekom še kaj povedala. Namreč zdaj sva zaposlena sama s seboj. Ampak sva skupaj. To je pomembno. Torej peti dan. Malo sem že utrujen. Ampak me ne ubija. Tudi bolečine, če bi jima sploh lahko rekel bolečine, niso takšne, da bi bil problem. V drugo šikano sem šel počasi. Tako previdno, da se slučajno ne bi zaletel. Moram pa reči, da sem danes imel s seboj nočno lučko, za kar sem dobil posebno pohvalo. Torej 10 tekačev, 10 ljudi, ki se je trudilo, da preteče zadano razdaljo. No trudil sem se edino jaz. Ostali pa čisti začetniki. Ja, kao njihov tretji trening. Ja my ass. Tretji trening ni šans. Ti so dejansko eni hudi maratonci. Sploh jih ni za ustavit. Ko se je Stanko obrnil in odločil, da bo za danes dovolj sem mislil, da sem srečal samega Kristusa. Čeprav podobnost med Stankom in Kristusom …. Torej razlika je po eni strani precejšna, po drugi strani pa niti ne. Stanko nima dolgih las. Stanko ima kakšno kilco več. To je priznal celo sam, saj je rekel, da moram izgubiti sprednji amortizer. Kristus tega ni imel. Vsaj tako nas niso učili pri verouku. Pa v filmih tudi ni imel teke podobe… Podobnost pa… Moram priznati, da ko sva tekla nazaj je deloval precej samozavestno. Hkrati sva imela tudi kar prijeten pogovor.

Da sem se obrnil s Stankom so me moje kračke že kar malo bolele. Treba bo delat na njih. Čeprav po drugi strani komaj čakam sobote. V soboto grem tekat sam. Grem na isto traso. Razlika bo predvsem v tem, da za seboj ne bom imel neprespane noči (max spanca 6 ur) in ne bom imel 10 urnega delovnika. Šele ob sobotah se lahko popolnoma sprostim in vidim sploh v kakšni formi sem. Nedelja pa bo dan za počitek.

Skratka super tek spet en večer. Moram priznati, da me kar napolnijo z energijo tile utripovci. Res so/ste pozitivci. Ajde dost za dons.