Ko grem proti domu naredim sklep. Danes pa grem tečt. Treba se je malo sprostit po tem ubijalskem dnevu. Že nekaj časa se mi nabira stres v možganih in mišicah… Slabo počutje ravno tako počasi vihra na dan.
Medtem je treba povedat, da žena, ker je pač doma, je pridna in pospravlja stanovanje. Dejansko pospravlja ropotarnico. Ropotarnica je prostor v katerega se nalaga roba, ki je ne uporabljaš. Dejansko gre za robo, ki je tam ostala od selitve in seveda še za kup nove robe, ki se je nabirala vmes. In seveda to pomeni, da se je žena odločila, da je pospravila tudi moje tekaške cunje.
To je torej stanje.
Začel sem torej iskat najprej baterije za nočno lučko. Seveda tudi nočna lučka je že slabo svetila. Po nekaj minutah iskanja baterij in štelanja tega, je bilo potrebno najti še oblačila za tek. Itak, da je ženska dajale oblačila tudi v mojo omaro. In tako seveda nisem našel vseh oblačil. KO sem končno našel oblačila je bilo potrebno najti še jakno za tek, ki je vsebovala še rokavice in kapo. In ko končno lociramo še to, se končno oblečem. Na sebe dam še prsni trak za merjenje utripa. TO pomeni, da sem skoraj pripravljen. Dam še uro na roko. In potem se odpravim. Še zadnji pogled na uro… In KATASTROFA. Ura nima več energije. NIma več elektrike. Ni več polna baterija.
To je izbilo sodu dno. Hkrati pa pošteno povem, da je zmanjkalo tudi motivacije. Zunaj piha. Skratka ura je pokazala, da danes ni smisla, da bi se ukvarjal s tem. Zaključil sem. Za danes, seveda. Pač mi danes ni bilo usojeno.
Tako, da danes mi ni usojeno biti športnik. Mogoče bo bolje jutri…
Hotel "Na kljuki" 
Oddajte komentar