Po uporabi odvrzi

Sam sem študiral dodiplomski in podiplomski študij na Fakulteti za Management v Kopru. No podiplomskega moram še okronati z diplomo. Moram priznati, da mi je še fakulteta dala kar precejšen del stvari, ki sem ga močno pogrešal na srednji šoli, še posebej podiplomski študij. In sicer bistvena prednost študija je bila, da so nas prisilili razmišljati. Ob razmišljanju pa raziskovati. Prof. dr. Kuzmanič nas je učil etike in morale. Nikoli v življenju ne bom pozabil knjige Pasti globalizacije – napad na demokracijo in blaginjo. To je bila izredno težka knjiga. Pa vendar sem vesel, da sem se pregrizel čez njo. Nisem se učil po knjigi. Moral sem jo samo prebrati. PRebrati z razmišljanjem. Knjiga ima ogromno dobre vsebine.

In ko sem omenil raziskovanje mislim predvsem na študije primerov. Preštudiral, prečesal sem kar nekaj slovenskih podjetij in kasneje na podiplomcu kar nekaj tujih podjetij.

In zakaj pišem to? Pred dvemi dnevi je bil predstavljen Klub slovenskih podjetnikov. Vesel sem, da se je ustanovil predvsem zaradi kriterijev, da vanj ne more vsakdo. Po drugi strani pa smo vsak dan priča kar nekaj novicam o skorumipiranih podjetnikih/managerjih. Pa vendar je velika večina teh managerjev hodila na fakulteto, ki obravnav ekonomske študije. In prepričan sem, da se tam niso učili o tem kako izžeti podjetju po sistemu “Po uporabi odvrzi”. In kje se je zalomilo? Je res lakomnost tista? Ali je to stvar nesposobnosti. In potem se sprašujem o smiselnosti slovenske zakonodaje. Slovenska zakonodaja še vedno dopušča takšen način aktivnosti. Ne razumem kako to, da ima podjetnik, ki uporablja aktivnost “Po uporabi zavrzi” še vedno možnost, da deluje na ta sistem, le da je to v drugem podjetju. Ali kar je še huje, ga postavijo celo za nadzornika kakšnega uspešnega slovenskega podjetja. Kje je razum? Kje je motiv?

Trenutno opazujem propadanje slovenskega podjetja z dobro zgodovino, s kar nekaj dobrimi referencami. Podjetje dela kup projektov za državo. Se pravi mu država reže kruh. Se pravi bi morala imeti naša država v rokah (vsaj delno škarje in platno). Pa se žal ne zgodi nič. Podjetje se prazni. Izkorišča, nateguje, zavaja se zaposlene. In to seveda dopuščamo. Verjetno po sistemu “saj niso edini”. Pa je to prav? Po mojem mnenju ne. Ampak naredimo pa prav nič. Dejansko smo čisto pasivni. Ne zanima nas, da bo vsaj 150 delavcev izgubilo službo. Ne zanima nas, da bo na podlagi tega podjetja kar nekaj podjetij propadlo zaradi tega, ker so delali za to podjetje kot dobavitelj, ki nikoli ne bo dobil plačila. Se pravi slovenska klasika. V ekonomskih znanostih bi temu lahko rekli, da se dogaja multiplikator. Ker če ena lačna usta ne dobijo za jest, recimo mati, to pomeni, da tudi otroci te matere ne bodo dobili za jesti. In če zadevo prenesemo na podjetja ali ljudi se dogaja zgodba mrežnega marketinga.

Ampak država pa stoično opazuje. Če sploh. In tudi ostali stoično opazujemo. In naredimo nič. Po možnosti celo poveličujemo te managerje, ki so zavozili podjetje in ga zato nagradimo s tem, da mu damo mesto v nadzornem svetu ali pa, da mu damo kakšno vodilno funkcijo v drugem podjetju. In ker me je zadeva zanimala še nekoliko bolj sem ugotovil, da ti managerji dejansko niso managerji pač pa predstavniki politike, ki smo jo izvolili. Ne govorim o politikih, da je kakšen politik še v gospodarstvo, čeprav tudi te primere poznamo. Tudi proti temu nimam nič, če je ocena na koncu poslovnega leta v planu, seveda planiranem dobičku in višji ceni delnice. TO pomeni, da je dejansko dober manager. Če pa podjetje prične propadati ali pa se slabšati… In okolje v katerem deluje ni krivo, da je podjetje šlo rakom žvižgat. Če je manager dober, bo to podjetje dokaj hitro naredil gibko in se tako pripravil na trd konkurenčen boj v kakem drugem okolju. Vsekakor se da. Seveda če se hoče.

Opazujem tudi še enega managerja. Njegova pot vodenja slovenskih podjetij se je začela pred več kot desetimi leti. Na čuden način je postal manager podjetja. In v roku dveh let skoraj spravil dobro stoječe podjetje na kant. Ko je lastnik ugotovil kaj ga čaka, je nemudoma odpustil tega managerja. Le ta je seveda kmalu dobil drugo službo. V treh letih potopil tudi to podjetje. Seveda pred stečajem izskočil iz barke kot miš iz ladje. In seveda našel novo žrtev… in zadeva se je ponavljala in ponavljala. Zdaj čakam da vidim naslednjo žrtev. Ampak zakonodaja mu še vedno omogoča, da lahko nemoteno išče naslednjo žrtev. Mar ne bi bil enostaven zakon, ki obravnava propad podjetij dovolj, da onemogoči takšnemu managerju, da išče nove žrtve?

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: