Tale naša država mi gre vsak dan bolj na nekaj. Namreč nekje sem zasledil, da je pravzaprav član nadzornega sveta lahko skoraj vsakdo. Seveda mora imeti primerno izobrazbo in vse temu posledično. Zmotilo pa me je, da je kar nekje izginil člen, ki omejuje članstvo v nadzornem svetu osebam, ki so zaposleni kot člani poslovodstva v podjetjih, ki delujejo slabo, v bistvu zanič. Torej v podjetjih, ki ne plačujejo svojih delavcev, v podjetjih, ki v letnem izkazu izkazujejo visoko izgubo, pa ne zaradi nekih hudih investicij, pač pa zaradi slabih poslovnih odločitev. In kaj je za mene slaba poslovna odločitev? To je odločitev, ki slabo vpliva na podjetje ter podjetju v njegovi prihodnosti omogoča zdravo poslovanje. A je to sploh mogoče, da so v članih državnih podjetij ljudje, zaposleni v nekem podjetju kot člani poslovodskega organa, ki na svojem trgu deluje slabo in hkrati izkazuje nepopravljivo izgubo? Je to oseba, ki naj bi bila kredibilna in bi “pomagala” članom uprav, da ustrezno vodijo podjetje? S čim pa jim lahko pomaga? Glede na izkušnjo v podjetjih verjetno taka oseba lahko pomaga le podjetje uničit. Po možnosti odlično slovensko podjetje…. Ne tega ne razumem. Čedalje bolj pa razumem zakaj smo v takem dreku kot smo. Verjetno ravno zaradi tega, ker imamo sposobne poslovodne in nadzorne organe. In glede na to smo slovenci pametni in še vedno pričakujemo od državnih podjetij dobičke, ki bodo svoje presežke dajale v državno blagajno, ki bo pomagala ustvariti slovensko blaginjo. Verjetno bi bilo to zelo smiselno in seveda tudi smotrno, če bi vsa državna slovenska podjetja ustvarjala dober presežek. Tako pa imam občutek, da nekatera slovenska podjetja, ki ustvarjajo dobiček, le tega investirajo v državna podjetja, ki ustvarjajo, pardon, delajo izgubo. In seveda se v tem primeru člani nadzornih svetov teh državnih podjetij niti ne vprašajo kaj je narobe, pač pa vse krivijo situacijo tako kot trop ovac, ki sledi “glavni” ovci…Jasno, saj potem bi ti vrli nadzorniki priznali, da so grešili tudi oni v svojih podjetjih… In potem se državna oblast niti ne vpraša kaj je narobe, pač pa verjetno ponudi robček tem članom nadzornih svetov, katerih podjetja so ustvarila izgubo ali pa uporablja najbolj butast izraz POZITIVNO nulo. In kaj pomeni POZITIVNA nula? Meni osebno nič. Za moje pojme POZITIVNA nula ne obstaja. V svojih 18 letih preučevanja managementa in ekonomije v nobenem STROKOVNEM čtivu tega izraza nisem zasledil. Sicer mi sam izraz predstavili žal že pokojni guru managementa dr. Janko Kralj- Izraz izhaja iz temperatur metra na TR3 stolpnici, ki doda, kadar je 0 stopinj zunaj, predznak +. In tako pridemo do tega butastega izraza, ki pravzaprav nima nobene veze z ekonomijo ali managementom.
In drugi del, kjer še posebej obožujem svojo državo je, da mi je sploh všeč zakon, ki omogoča gospodarskim družbam, da lahko le ti izkoriščajo svoje delavce in jih za omenjeno ne plačajo. To pomeni, da lahko podjetje zavaja na način, da zaposlenim ne izplačuje plač. To se sicer lahko zgodi LE (je to sploh pravi izraz) dvakrat. To pomeni, da zaposleni lahko hodi v službo ter prideluje stroške kar dva meseca in pol. Je to normalno? Tega spet ne razumem. Danes ne razumem dosti. Ampak ne zdi se mi pošteno, da podjetje na ta način lahko izkorišča svoje delavce. Aja, pomemben podatek. Šele po dveh mesecih in pol (do konkretno 18 tega v mesecu) lahko zaposleni, ki prej ni bil plačan, vloži zahtevo po izplačilu plače. Oziroma neke vrste opomnik, ki ima namen uradno opozoriti delodajalca, da mu je le ta POZABIL nakazati plačilo za opravljeno delo. A se mi zajebavamo? A je to normalno? In v primeru, da delodajalec po tem OPOMNIKU ne nakaže plače (spet je verjetno treba upoštevati kakšen rok), lahko zaposleni odda izredno odpoved. In šele potem gre lahko na zavod. In smo pri treh mesecih delanja stroškov in po treh mesecih, ko zaposleni živi dejansko od obljub.
Pa saj to ni res. In jaz živim v tej banana republiki? In mi to stoično dopustimo? Seveda, ker se bojimo. Česa? Ja da nam država ne vzame še česa drugega.
Tako kot gospodarski cikel v katerem se trenutno nahajamo. V teoriji o ekonomiji/makro ekonomiji (v teoriji, ki jo upošteva kar nekaj držav) v času konjukture dvigujemo davke, ki imajo posledico ohlajanja gospodarstva in hkrati nabiranja denarja za čas recesije. In v času recesije se davke znižuje ter investira denar (ki ga je država nabrala v času konjukture) za zaganjanje gospodarstva. In kaj delamo mi? Ravno nasprotno. Bravo mi.
IN zakaj sem še v tej državi? V bistvu ne vem. Verjetno zaradi navade in hkrati lenobe.
In zakaj ne grem v politiko, ki ima te stvari v rokah? Ker so naredili poklic politika za nečasten poklic in hkrati ne želim biti kot Don Kihot, ki na koncu zblazni….
Ta zapis nima neke pravne osnove. Prav navedena dejstva niso preverjena. Gre zgolj za moje osebno razmišljanje. S tem zapisom prav tako ne želim širiti neke vse splošne slabe volje. Želel sem zgolj zapisati svoje občutke…
Hotel "Na kljuki" 
Oddajte komentar